Alo!Stari: “P*zda je dandanes že mašilo”
Alo!Stari se kot ambasadorji štajerske neposrednosti in nalezljivosti skate punka iz 90. let prejšnjega stoletja vračajo na slovensko glasbeno sceno z novim albumom Sem prii, nič ti neom! Nedavno so odigrali dva razprodana koncerta v mariborskem Štuku in ljubljanski Cvetličarni, 3. maja pa fantje prvič prihajajo na istrska tla, in sicer v izolski Hangar bar. Pred koncertom v Cvetličarni smo nekaj besed s frontmanom Tinetom Matjašičem izmenjali tudi mi.
“Pozitivna nestrpnost je v zraku. Najbolj se bojimo tega, da bo koncert predolg. Odigrali bomo kar 27 komadov. Za nekatere bande bi to lahko trajalo tri ure (smeh). Stožice so pa zgodba zase. Mi obstajamo komaj pet let. O Stožicah se lahko začnemo pogovarjati po 20 letih. Korak po koraku.”
Če se za trenutek usedeva v časovni stroj – nekoč ste nastopali z bandom Thrash Candy in z njim prebrodili domala celo Evropo. Kakšni so spomini?“Super spomini. Evropo smo prečesali podolgem in počez, nanizali smo preko 180 koncertom. Danes si težko predstavljam, da bi sedel v tistem kombiju in se vozil po Evropi, najbrž bi se ubili (smeh). V splošnem je bila to zelo dobra, krasna izkušnja, ki nam je dala ogromno širine, brez katere ne bi delali tega, kar delamo danes. Od tega, da spoznaš kako scena funkcionira, do tega, kako ljudje funkcionirajo. Obiskovalci zažurajo po koncertu in gredo ob 5. uri zjutraj domov, glasbeniki pa ob 5. uri zjutraj krenejo do novega, 300 kilometrov oddaljenega prizorišča in nadaljujejo turnejo. Spomini so res odlični.”
Tine Matjašič
Alo!Stari
“Zdi se, da je bila glasba v 70-ih in 80-ih letih zelo drzna, potem si pa kar naenkrat ničesar več nismo upali.”
Slovenija Evropo lahko tudi 'šiša'
Ali lahko te izkušnje, ki jih je Thrash Candy dala Evropa, domačim bandom ponudi tudi Slovenija?“Kar se tiče tehnične izvedbe koncertov, absolutno mislim, da se Slovenija lahko primerja z ostalo Evropo, v nekaterih primerih je celo boljša kot marsikatera država. Upam si trditi, da imajo prostori pri nas, kot sta denimo Cvetličarna, Štuk ali Kino Šiška, več zgodbe, tradicije in posledično duše.
Izdali ste novo ploščo, ki se od prve razlikuje predvsem lirično. 'P*čkarite' domala čez cel album. Večkrat ste poudarili da načel 'radio friendly' glasbe, ne upoštevate več. Kaj je dandanes sploh radio friendly?“Zanimivo je, da na radiu pogosto slišimo tuje skladbe, v katerih je ogromno kletvic – b*tch, c*nt, f*ck, … -, ki jih brez težav vrtimo. Ko pa Slovenci v komadu rečemo 'O, p*zda materna', je pa vse narobe. Ne bomo se več omejevali. Konec koncev, je to tudi del našega narečja. Teh besed niti ne jemljemo več kot kletvice. P*zda je postala že 'mašilo' (smeh).”
Na plošči Sem prii, nič ti neom! obračunate z … vsemi. Tudi s slovensko glasbeno sceno. Lotili ste se Wernerja. Kaj v vašem primeru simbolizira Werner?Tine Matjašič
Alo!Stari
“Ko danes opazujem mlade, se mi zdi, da vsi sledijo eni in isti 'špuri'. Na kupu imaš ene in iste modele, ki so vsi kopije en drugega, so identični. Žal pa ta identičnost nima nobene prave pripadnosti, je čisto površinska.”
“Misliš, da gre res za našega Wernerja (smeh)? Zelo nas fasciniramo, ko vidimo današnje študente in se spomnimo na svoja študentska leta. V naših časih so bili študentje pripadniki alternativnih družbenih struj. Predstavljal si nov val, ki bo nekaj spremenil. Danes se mi pa zdi, da je večina študentov zelo pasivnih glede družbenih problematik. Tudi v glasbi. Do tega smo prišli, da se pojavljajo razni Modrijani na Štuku. V naših časih do tega ne bi moglo priti. V skladbi Lej ti ovega se nam je zdelo zabavno uporabiti lik Wenerja. Ti liki so lahko zelo komični. Pri njih mi je všeč, da znajo tudi same sebe dojeti kot komične.”
Površinska identičnost brez prave pripadnosti
Sploh skladba Lej ti ovega je zelo kritična.“Zanimivo je, da smo v naših študentskih letih imeli več različnih … dajva jim reči subkulture. Več je bilo družbene pestrosti. Ko danes opazujem mlade, se mi zdi, da vsi sledijo eni in isti 'špuri'. Na kupu imaš ene in iste modele, ki so vsi kopije en drugega, so identični. Žal pa ta identičnost nima nobene prave pripadnosti, je čisto površinska.”
Pravkar je minil tudi teden knjige. Rad bereš?“Včasih sem zelo rad bral, zdaj pa preprosto nimam več časa. Sicer pa najraje berem biografije. Nazadnje sem prebral biografijo banda Bad Religion, neizmerno se pa veselim nove biografije Vinnieja Stigme iz skupine Agnostic Front.”
Uspelo mi je izbrskati podatek, da je tvoj vzedvek Pinč. Zakaj?“Ha! Saj veš, ko si v puberteti, zelo neenakomerno rasteš. Jaz sem bil za časa pubertete tako preklast, da me 'nič ni bilo skupaj', imel sem pa res ogromen nos. Izgledal sem kot nekakšen mali, prilikavi nemški pinč. Tako me sicer nihče več ne kliče, razen seveda članov banda.”
Za zdaj, ha!“Zdaj si me zaj*bal (smeh).
Nekdo mi je prišepnil tudi, da “na skrivaj” poslušaš Olivio Rodrigo.“Uf, mislim, da jo kar vsi v bendu zelo cenimo. Všeč mi je, ker je v njeni glasbi zaznati povratek distorziranih kitar, ki so iz popa popolnoma izginile. Prav ona je tista, ki jih na nek način spet vrača na radijske postaje. Blizu mi je tudi zaradi preklinjanja, česar pa ne počne na primitiven način. Progresivna je. Zdi se, da je bila glasba v 70-tih in 80-tih letih zelo drzna, potem si pa kar naenkrat ničesar več nismo upali. Danes se pa tu in tam pojavi kdo, ki drega v te družbene pore. Tudi v mainstreamu.”
Olivia, če bereš Primorske novice, ...
Zanimivo, da si omenil distorzirane kitare. Bi si morda upal trditi, da so ta povratek katalizirali italijanski Maneskin?“Na to sicer nisem pomislil, ampak imaš popolnoma prav. V nasprotju z Olivio Rodrigo, so oni nastali popolnoma organsko. Olivia je umetno ustvarjena, skoraj že manufakturirana zvezdnica. Zato je še toliko bolj zanimivo, da se prek nje vračajo ti 'soundi'”
Z dueti ste precej drzni. Tu je skladba Nea guši z Emkejem, pa Glavno, da midva sma skup z Najo iz zasedbe Before Time. Prav ta skladba ima nek specifičen, nekoliko “Kreslinovski” ali “Gremo mi po svoje” pridih. Soglašaš?“(smeh) Nisi prvi, ki je to rekel. Ko je skladba nastajala, smo s fanti ugotovili, da je zaporedje akordov enako kot pri Kreslinovi Od višine se zvrti.
Pa bi na tej skladbi gostil Olivio Rodrigo, če bi bilo mogoče?“Olivia, če bereš Primorske novice, ... (smeh)”
Prvič v Istri!
Ob najinem zadnjem pogovoru si mi zaupal, da si želiš dueta z Iztokom Mlakarjem. Se je kaj premaknilo na tem področju?“Žal se ni (smeh). Bi pa prišel v poštev katerikoli primorski kantavtor, denimo Rudi Bučar. Take zgodbe bi lahko bile zelo zanimive. Rudi je tudi nastopal v našem videospotu.”
Točno! Posneli ste ga za istim šankom kot ga je on s Hamom, kajne?“Ja, pa Mi2 so tudi tam snemali. Ravno zato se nam je zdela dobra fora, da vse povabimo k snemanju. Prostor postaja kulten, čeprav ni zares bar. Veliko ljudi me sprašuje, kje je ta gostilna, jaz pa vedno razočaram z odgovorom, da ni zares gostilna.”
3. maja prvič nastopate v Izoli. Kakšni so občutki?“Res je! Bili smo že na severnem Primorskem, v Istri pa še nikoli. Zelo se veselim.
Od kod misliš, da izvira ta nenapisana primorsko-štajerska naveza?“Zdi se, da smo si karakterno zelo blizu. Oboji smo glasni, najbrž je to tisto, kar nas veže. Zanimivo pa je, da smo locirani na popolnoma različnih lokacijah. Eni ob morju, po katerem mi hrepenimo, drugi pa pod Pohorjem. No, sicer dvomim, da Primorci povečini hrepenite po Pohorju (smeh). Veže nas tudi nekoliko bolj preprost način življenja, kot je na primer v Ljubljani.
