“Alora pridem več ksno!”

Za to že zimzeleno frazo “stoji” Boris Devetak, prekaljeni radijec, ki mu tudi televizijske kamere niso tuje …

“Mislim, da se je pri gledalcih najbolj prijela fraza: 'Kaj so gotovi čevapčiči?' Ne! 'Alora pridem več k'sno!' Tudi zato, ker so bili takrat čevapčiči, takoj ob rojstvu samostojne države, če se dobro spomnite, ponekod cenzurirani. Zamenjali so jih lulčki. Lulčki s čebulo in z ajvarjem. Bleah! Ni trajalo dolgo časa. Vsekakor moram pripomniti, da stavek ni bil samo moj, ampak sva ga skovala skupaj z Borisom Kobalom. Bizarno je bilo tudi dejstvo, da ponekod v Sloveniji sploh niso vedeli, kaj ta stavek pomeni (torej pridem kasneje!), a so ga neprestano ponavljali ob vsaki priložnosti. Iz te fraze je potem nastala tudi pesem Alora pridem več k'sno, katere avtor je Miran Košuta, za priredbo pa je poskrbel Marijan Mlakar, videospot oziroma končno špico je posnel, žal pokojni, Samo Milavec, ki je bil poleg režiserja 'slikovni avtor' naših začetnih skečev. Fraza Alora pridem več k'sno je s časom postala tudi paradni konj vsake oddaje, saj smo jo kar nekaj let uporabljali kot nekakšno vezno nit. Osebno jo uporabljam še danes, predvsem takrat, ko me moja predraga gnjavi, naj pridem domov.”

> Boris Devetak, preden spregovoriva o vaših najnovejših podvigih, bi vas rada kot idejnega očeta oddaje TV Poper vprašala, zakaj ljudje še vedno tako zelo pogrešajo to televizijsko oddajo in ali bi takšna oddaja tudi danes požela tolikšen uspeh?

“Ljudje so še danes navezani na to oddajo, ker je pomenila v novi državi (govorim o letu 1993-94) nek nov način uprizarjanja politične satire. V Sloveniji je bilo kar nekaj predhodnikov v tem žanru, vendar je bila konstrukcija naše oddaje popolnoma drugačna: alternacija skečev, poročil, glasbenih in reklamnih spotov, se je izkazala za zelo posrečeno in tudi mediteranski tip humorja je prispeval svoje. Vsi ustvarjalci takratnega TV Popra smo večinoma prihajali iz Italije, kjer so nas s svojim humorjem okužili Boncompagni, Arbore, Gaber, kasneje Daniele Luttazzi, Grillo, Benigni ... Ta tip humorja pa smo mi posredovali našim gledalcem, ki so nam iz oddaje v oddajo sledili v vse večjem številu. Pa čeprav so nam nekateri 'strici iz ozadja' zaradi političnih puščic kar nekajkrat spremenili uro oddajanja in na tihem upali, da bo gledanost upadla. A to se ni zgodilo. Za uspeh oddaje pa niso bili zaslužni samo ustvarjalci in igralci, pač pa celotna ekipa, od urednika do organizatorjev, tajnic do tehničnega osebja. Nekaj let smo zelo dobro dihali skupaj, nato pa se je začela občasno pojavljati astma ... starost pač ... Ne vem, če bi ta oddaja danes požela takšen uspeh, kot ga je takrat. Mislim pa, da bi lahko bili glede na to, kaj se danes vse vrti na televiziji, mi s Poprom še vedno aktualni. Saj imamo kar nekaj izkušenj za sabo (beri let). Hotel sem povedati, da smo se tudi mi postarali in to občutim tudi na lastni koži. Zavedaš se, da si star, ko ob rojstnem dnevu ugotoviš, da stanejo več svečke kot torta, ha, ha!!”

> Leta 2014 ste bili tik pred zdajci, da se vrnete na ekrane z oddajo v skupni produkciji TV Slovenija, TV Koper ter RAI 3.

“Že nekaj let smo tik pred zdajci in upam, da bomo letos uresničili neko povsem novo idejo. O tem, kakšna bo ta televizijska oddaja, kdo bo sodeloval, pa ne bi še povedal, saj praviloma zaidem v težave že ob razkritju naslova. Pred leti sem, na primer, predlagal osvežitev TV Popra in se je zataknilo že pri naslovu. Predlagal sem namreč naslov Vrnitev izbrisanih, ki pa ni požel velikega odobravanja. Eden izmed vodilnih mož na nacionalni televiziji mi je predlagal, naj raje damo naslov Vrnitev priljubljenih. Nato sem predlagal kompromisno rešitev - Vrnitev priljubljenih izbrisanih. Rezultat je na dlani: med priljubljenimi nas še vedno ni.”

> Ste mogoče razmišljali o posebni oddaji - denimo ob 15. ali 20. obletnici TV Popra, ki bi bila izvedljiva tudi na gledaliških odrih?

“Nekajkrat smo pomislili, oziroma sem pomislil na to različico, ampak je ta ideja zaradi prezasedenosti skoraj vseh članov padla v vodo. Vsak je, potem ko se je ekipa razšla, odšel po svoji poti in ko sem iskal nek način, da bi te ljudi spravil skupaj, sem vedno naletel na kopico težav. Tako mislim, da iz te moke ne bo kruha. Poleg tega nas je pred leti nekoliko prezgodaj zapustil eden od avtorjev in igralcev TV Popra, prijatelj Sergej Verč in mislim, da brez njega TV Poper ne bi bil več tisto, kar je bil. Tako, da razne jubilejne obletnice zaenkrat ne pridejo v poštev.”

> Na gledaliških odrih v tem obdobju uspešno nastopate s predstavo Buh , kjer ste se podpisali tudi pod scenarij?

“Ta predstava je nastala povsem po naključju za šankom, ko sva z mladim stand up komedijantom Žanom Papičem srebala jutranjo kavo. Vprašal me je, če imam na zalogi kak tekst in predal sem mu neke dotrajane zapiske, ki sva jih potem skupaj priredila in obnovila. Glede na to, da sva oba velika oboževalca televizijske nadaljevanke Ena žlahtna štorija ... ha, ha, ha ... sva k sodelovanju povabila Franka Korošca, ki naj bi v naši komediji odigral vlogo gostilničarja Marka. Tako kot v štoriji. Potem smo se še nekaj krat dobili za šankom, kavo nadomestili z nekaterimi močnejšimi napitki, poklicali še direktorico Kosovelovega doma Nino Ukmar, producentko zavoda Smejmo se Janjo Rehberger in režiserja Danjela Dana Malalana ter se dogovorili, da postavimo na noge predstavo z naslovom Buh pomagej. Proti vsem pričakovanjem smo kar štirikrat napolnili Kosovelov dom v Sežani, trikrat SitiTeater v Ljubljani in moram reči, da je predstava še vedno zanimiva, glede na dejstvo, da jo še zdaj (premiera je bila 8. decembra 2016) uprizarjamo v gledališčih po vsej Sloveniji. Glede soigralcev pa: Korošca sem poznal že prej, njegovega stavka iz TV Popra Šus u glavo mona! se bo težko rešil, s Papičem pa sem začel sodelovati, kot da bi se od nekdaj poznala. In to me nemalo skrbi. Generacijski razpon med nama je precejšen, kot tudi inteligenčni količnik, in prav zaradi tega se najbrž dobro ujameva. Žan je prijazen fant, iskren in prijeten. Pa sem si mislil: kaj bi šele bilo, če bi bil zraven še lep in inteligenten? Kot jaz, na primer. Verjetno bi že pogorel. Kot sem jaz ...”

> Kako to, da je vam pripadla vloga vsemogočnega Boga? Se v tej vlogi prepoznate, bi bili tudi vi radi vsemogočni?

“Vlogo vsemogočnega so mi dali, ker sem najstarejši v ekipi, torej teoretično bliže bogu (nebesom) od ostalih soigralcev. Nimam pa neposrednih stikov z njim, niti on z mano. Je pa za kontakte z bogom zadolžena moja žena in prepričan sem, da sem v dobrih rokah. Prvi stavek, ki mi je prišel na misel, ko smo se dogovorili za posamezne vloge, pa je bil: ' Ma, kakšnega boga smo izbrali!? O Buh pomagej!' Kar pa se vsemogočnosti tiče, nisem nikdar hrepenel po njej, ker me do zdaj še ni prepričala. Na primer: če je naš bog res vsemogočen, zakaj dovoli hudiču, da dela kar hoče na tem svetu? Če bi bil res vsemogočen, bi tega ne dovolil. Človek pa ni vsemogočen, katoliška vera nas uči, da je le ustvarjen po božji podobi. In tudi tukaj nekaj ni v redu: namreč, ko se občasno pogledam v ogledalo, se mi vsakič zdi, da je imel vsemogočni velik smisel za humor.”

> Predstava je nov mejnik v vašem profesionalnem življenju, ali ne?

“Poleg radia, ki je moja prva in edina velika umetniška ljubezen, so bili zraven še televizija, glasba in občasno tudi gledališče. Ta predstava pa mi pomeni nek nov začetek in upam, da so pred mano novi izzivi, saj že razmišljamo o novem projektu. Soavtor nove predstave Žan Papič se že nekaj mesecev hvali, da je tekst novo nastajajoče komedije vrhunski. Malo me skrbi, ker nisva napisala niti prvega prizora.”

> Boste nadaljevali turnejo s predstavo in kje vas bomo v bližnji prihodnosti lahko videli?

“Dokler nam producentka Janja ureja nastope, bomo pač nastopali. Upam, da ne bo tega preveč, ker sem se imel namen prej ali slej tudi upokojiti. V prihodnjih mesecih bo bog s svojo ekipo obiskal Tržič (3. februarja), Sv. Duh pri Škofji Loki (17.), Postojno (20.), Kočevje (21.), Hrastnik (27.) Šentjakobsko gledališče v Ljubljani (7. marca) Šoštanj (21.), Grosuplje (23.). Dogovarjamo se tudi za nastop v Kopru, vendar datum še ni določen. Niti ura.”

> S presledki ste že kar 36 let prisotni tudi na valovih Radia Trst, kjer ste urednik jutranjega radijskega bloka.

“Res je. Svoje prve radijske izkušnje sem dobil že pri 16 letih, ko sem nastopal z ansamblom Iga Radoviča (radio Trst A, radio Koper), nato pa sem leta 1982 prvič stopil pred mikrofon kot humorist, leta 1986 pa sem imel na radiu Trst A prvo bolj 'konkretno' pogodbo oziroma zaposlitev za določen čas. Bil sem voditelj v Mladem valu, sodeloval v raznih radijskih kabaretih s skupino Karst Brothers skupaj z Miranom Košuto, Markom Ferijem in Igorjem Malalanom, še prej z Marjanom Kemperletom in Milošem Jugovičem, z Verčem in Kobalom, urejal glasbo na radiu Trst A, se par let ukvarjal tudi s tajniškim in organizacijskim delom, nato pa pristal na uredniškem mestu jutranje oddaje RadioAktivni val, ki jo vodiva skupaj z Markom Sancinom.”

> V tej skoraj dveurni oddaji nastopate v raznih vlogah.

“S Sancinom sva si zamislila več likov, ki so v 15 letih ustvarjanja postali stalnica med poslušalci: posebni dopisnik Berto Koritnik poroča o politiki in aktualnih temah, znanstveni oportunist Peter Kvark se zgraža nad amaterstvom v znanosti, kriški domoljub Nando Sulli ustanavlja svojo samostojno vaško republiko, Sergio Coretti, tržaški Slovenec, je prepričan v svoje italijanske korenine, Marij Ček, pol novinar pol poet, preseneča s svojimi modrimi mislimi, dr. neznanosti Italo Slavo deli povsem neprimerne nasvete za rešitev raznih težav, kantavtor Patrick Solfeggiato si lasti avtorske pravice nad vsako znano svetovno uspešnico in še nekaj jih je bilo. Nekateri liki obstajajo še danes, drugi pa so šli v penzijo. Upam, da bo prej ali slej tudi mene doletela ta čast. V vseh teh letih pa nisva bila sama, z raznimi liki so z nama sodelovali tudi Tjaša Ruzzier, ki je še danes nekoliko neuglašena operna pevka Maria Keballas, Franko Korošec, Vesna Hrovatin, Meta Starc, Marijan Trampuž, Barbara Fužir, Igor Pison in naj ne zamerijo tisti, ki sem jih pozabil.”

> Katera od teh oseb je malce razburila morje radijskih frekvenc?

“Mislim, da je to vsakodnevna tradicija. Krivdo ali zaslugo za občasna razburjenja pa ne moremo pripisati samo tem likom, ampak največkrat satiričnemu radijskemu dnevniku, v katerem je dnevna zamera skoraj neizbežna. Kar pomeni po eni strani, da je oddaja poslušana in kar je še najvažnejše, da je puščica dosegla svoj cilj.”

> Satira je danes dokaj zanemarjena? Redkokdaj se srečamo z njo.

“Mislim, da je prav politična satira v Sloveniji zanemarjena. To pa zaradi tega, ker je Slovenija tako majhna država, da smo tako ali drugače skoraj vsi v žlahti. Sorodnikom pa je bolje, da se ne zameriš, tudi če jih ne maraš!”

> Vas pri vašem delu zamejski kulturni svet podpira ? Kaj pa slovenski?

“Zaenkrat še ne, razen redkih izjem. Podpirajo pa me poslušalci in gledalci, kar je najbolj pomembno.”

MAJDA SANTIN

Žan Papič, Franko Korošec in Boris Devetak (z leve)arhiv Devetak

Boštjan Majcen