Alojz Rebula: Skrivnost kostanjevega gozda (recenzija)

Priljubljeni pisatelj Alojz Rebula s svojim zadnjim romanom Skrivnost kostanjevega gozda ostaja zvest svojemu slogu. V lepem, prefinjenem jeziku Rebulovi junaki iščejo smisel bivanja in se dialoško sprašujejo o slovenski novejši zgodovini z mnogih zornih kotov.

Alojz Rebula (86 let) po dogovoru s celjsko Mohorjevo družbo - tudi tej ostaja zvest, ker mu je vsa leta stala ob strani, medtem ko so ga mnoge druge založbe kot krščanskega pisatelja ignorirale - vsako leto napiše en roman.

Lansko jesen je tako oddal rokopis Skrivnost kostanjevega gozda, ki je spomladi ugledal luč sveta (Mohorjeva družba, Celje 2010, 216 strani, 25 evrov). Prva asociacija ob naslovu vzbudi misel na brezna z mrtveci v slovenskih gozdovih, saj je Rebula eden redkih pisateljev, ki se te teme loteva (ne glede na tragičnost, ki kliče po umetniški in filozofski obravnavi). Da pa asociacija ni prava, je postalo jasno že takoj po prvi predstavitvi knjige, ko je pisatelj povedal, da gre za povojno zgodbo o udbovcu s človeškim obrazom.

Glavni lik romana, Arno, je agent zloglasne jugoslovanske tajne policije, ki jo klub različnim uradnim imenom poznamo predvsem kot Udbo. Njegova naloga je nadzorovati duhovnike v treh dekanijah. A tudi njemu, se zdi, je Rebula vdihnil dušo iskalca, filozofa, ki se sprašuje o bistvu zemeljskega bivanja. In to ga tudi odpelje na drugačno pot, kot bi jo pričakovali za starega partijca.

Kot filozof se začne spogledovati z vrednotami demokracije, kot iskalec pa pogovarjati z Bogom. Pisatelju so nekateri zato že očitali naivnost. A temu bi težko pritrdili. Ne le zato, ker zgodba teče in izpade povsem realna, ampak tudi zato, ker gre za avtorja, ki je udbovska zasliševanja in nadzor doživel na lastni koži.

Pravzaprav lahko najdemo pisateljev odgovor na to dilemo tudi v sami zgodbi, kjer govori o Savlu, svetopisemskemu preganjalcu kristjanov, ki se spreobrne. Bog po njegovem mnenju ne izključuje iz svojega načrta tajnih policistov, zato postavlja retorično vprašanje: “Mar si ni bil za trinajstega apostola izvolil tedanjega udbovca Savla iz Tarza?“

Rebula je v glavni lik položil veliko svojega: tudi Arno Sočnik je strastni gobar in občudovalec gozda. “Brez gozda zame nebes ne bi bilo,” pravi v romanu. Ali pa na drugem mestu: “V nebesih, če so, bodo morale biti jeseni, bo moral biti veter, bodo morali z dreves padati kostanji.” Arnov priimek Sočnik namiguje tudi na pisateljevo veliko ljubezen do rek in rodne Primorske, dežele ob Soči. Tudi v sami zgodbi bi lahko našli avtobiografske utrinke. Arno tako, denimo, zaradi službe ne more biti v porodnišnici, ko žena rojeva. Tudi Rebula zaradi te iste organizacije, ki ga ni pustila čez mejo, ni mogel biti ob svoji ženi, ko je rojevala. Zanimivo pa, da kljub temu v zgodbi opisov negativnih ali celo sovražnih občutkov ni.

Samo Rebula bi znal odgovoriti tudi na vprašanje, koliko razvnetih dialogov med Arnom in njegovo ženo Rado je dejansko posnetih iz vedno iskrivega pogovarjanja med pisateljem in njegovo soprogo Zoro Tavčar.

Tudi v tem romanu je, tako kot v mnogih pred tem, rdeča nit v življenju para njuna velika ljubezen. O tej, grdo rečeno, “klasični” ljubezni je v sodobnih romanih vse manj in manj besed. Prav pisateljski par Rebula-Tavčar pa to ljubezen ne le opisuje, ampak tudi živi. TINO MAMIĆ

---