Aljaž Rolih: “Če nehaš verjeti v magijo, ta ne obstaja več”

Liburnijske luči: Knjiga Aia (angl. Liburnian Lights: The Book of Aio) je zgodba, postavljena v železno dobo na območju nekdanje Liburnije - prostora, ki je povezoval Istro, Kvarner in del Dalmacije. Starodavna Liburnija je v Rolihovih očeh tako živo tkivo pripovedi: plemenske skupnosti ob ognju, izmenjava dobrin, jesenski večeri s kostanji in starodavnimi glasbili, ki jih danes poznamo le še po arheoloških drobcih. Rolih tega sveta ne rekonstruira dokumentarno, temveč ga prevede v lastno mitologijo, kjer se zgodovinsko prepleta z domišljijo.

V središču zgodbe je sedem “luči”, povezanih v prijateljstvu in usodi, ki se zoperstavijo naraščajoči sili skorumpiranih nekromantov. Ti izrabljajo pokvarjeno magijo in posegajo v ravnovesje sveta, ki temelji na spoštovanju med človekom in priklicanimi bitji. Rolihov magijski sistem je razvejan: od temne, vodne “mane” do svetle, ognjene, pa psihične in zdravilne - vsaka s svojo logiko, etiko in posledicami. “Če nehaš verjeti v magijo, ta ne obstaja več,” pravi avtor, a njegova zgodba gre še dlje: pokaže, kaj se zgodi, ko nekdo to vero zlorabi.

Med bukavci in drekavci

Junaki na svoji poti srečujejo bitja iz slovanske in širše balkanske mitologije - bukavce, drekavce, leshije - pa tudi povsem avtorsko ustvarjene entitete. Del zgodbe se odvija v izmišljenem gozdu Faverija na jugu Istre, drugje na Cresu, kjer Rolih preplete lokalno legendo o potopljenem gradu z lastno pripovedjo o sovraštvu, ki še vedno odmeva iz globin jezera. Nad vsem pa lebdi skrivnostna knjiga, herbarij magije, ki sproti beleži svet in postaja vse bolj inteligentna - skoraj kot še en lik iz zgodbe.

Aljaž Rolih si želi, da bi Liburnijske luči zasijale tudi onkraj slovenskih meja.

Foto: Melissa Cerić

Rolih ne skriva, da je fantazija zanj tudi način refleksije sveta. Boj med “lučmi” in nekromanti je metafora korupcije, ki se - kot pravi - “zajeda skozi zgodovino in družbo”. Zgodba je zamišljena kot del širšega cikla: prva knjiga odpira lok, ki naj bi se razvil v štiri dele, vsak posvečen enemu elementu, z ambicioznim zaključkom v večplastnem spopadu svetov.

“Za takšne zgodbe je tuji trg nujen”

Čeprav bo roman izšel v slovenščini, avtor vzporedno zbira sredstva za angleški prevod na platformi Kickstarter, kjer ga lahko podprete tudi bralci Primorskih novic. Razlog je preprost: slovenski prostor, kljub posameznim ustvarjalnim presežkom, ostaja omejen za žanr fantazije. “Za takšne zgodbe je tuj trg nujen,” pravi Rolih, ki v angleščini vidi možnost, da bi Liburnijske luči zasijale širše. Prevod pripravlja sodelavka našega časopisa Eva Brajković, pri projektu pa sodeluje širša ekipa: lektor - prav tako naš novinarski kolega Vid Karlovšek, digitalna urednica Melissa Cerić - od nedavnega tudi sodelavka Primorskih novic -, vizualno podobo pa soustvarja umetnik Danko Ostojić. Spremno besedo je prispevala Patricija Dodič, sicer zaposlena v knjižnici na Kozini, kjer načrtujejo tudi predstavitev knjige.

Otrok Tolkiena

Rolihovo ustvarjanje ni zraslo v vakuumu. Navdih je našel pri legendarnem J. R. R. Tolkienu, pa tudi v popularni fantastiki in grozljivkah, a ga je vedno bolj vleklo k lastnim, lokalnim zgodbam. Prav te pa v Sloveniji pogosto ostajajo na robu. Dogodki, kot je koprska konvencija UmiKo, po njegovem mnenju dokazujejo, da občinstvo obstaja - morda celo bolj, kot si upamo priznati. “Hvala bogu, da so,” pravi o takšnih srečanjih ljubiteljev fantazije, stripa in domišljijskih svetov. A hkrati dodaja: drugod po Evropi je tovrstna scena bistveno bolj razvita.

Morda prav zato Liburnijske luči iščejo pot čez jezikovne meje. Iz Ilirske Bistrice - kraja, ki ima ladjo (liburno) že v grbu - v zgodbo, ki si želi pluti dlje od domačih bralcev. Ne, da bi od tam zbežala, temveč da bi razširila prostor, iz katerega izhaja: iz Istre, Kvarnerja in Dalmacije v širši, skupni imaginarij. Če je bila liburna nekoč plovilo, ki je povezovalo obale, naj danes to vlogo prevzame zgodba. •