“Ali ima človek lahko emocije, če nima spominov?”
Sanremo je kraj pesmi in nostalgije, a tudi naslov novega slovenskega filma o Brunu, ki v domu starejših občanov živi življenje, ovito v meglice spominov in pozabe. Avtor filma Miroslav Mandić s preprosto in poetično filmsko pripovedjo natančno oriše občutja ob izgubi spomina, skozi kopreno katerih prodirajo svetli žarki prijateljstva in ljubezni.
Režiser, scenarist in producent Miroslav Mandić se je leta 1955 rodil v Sarajevu, režijo in scenaristiko je študiral na univerzi Columbia, zaradi vojne živel na Češkem in spet v Združenih državah, a zdaj že približno petnajst let prebiva v Ljubljani, kjer (med drugim) ustvarja filme in na AGRFT predava scenaristiko. Nekoč je režiral kultno televizijsko klasiko Top lista nadrealistov, zdaj pa redno gledamo njegove celovečerne in kratke filme, med njimi Adria Blues (2013), Stopnice (2015) in Igram, sem (2018). Najnovejši Mandićev film, igrani celovečerec Sanremo (2020), bo na Kinu Otok doživel slovensko premiero, po svetu pa so si ga že ogledali gledalci festivalov v Tallinu, Clevelandu, Seattlu, Motovunu, Sarajevu …
V filmih se ukvarjate z zelo različnimi zgodbami in tematikami, a zdi se, da vedno tudi s stanjem družbe v določenem prostoru in času. Tokrat, s Sanremom, pa se izrazito posvetite intimi posameznika.“Res je, moji filmi se močno razlikujejo tematsko in tudi slogovno. Seveda, nekako iz daljave spoštujem tako imenovano teorijo avtorjev, a sebe kot avtorja niti ne vidim. Filma se lotim tako, da se najprej leto ali dve spogledujem z zgodbo, s scenarijem - in po tem času vidim, ali bom zadevo nadaljeval ali jo opustil. Če nadaljujem, mi kmalu postane jasno, ali imam po tem filmu željo - ki sicer po mojem mnenju za ustvarjanje filmov ne zadostuje - ali se pojavi nuja po filmu. Pred leti je ta nuja izrecno pomenila družbeno angažiranost, željo po spreminjanju sveta na bolje. A nekaj te iluzije sem s časom, zlasti zaradi vojne v naših krajih, izgubil. Z izgubo idealov je za nekaj časa prišla tudi izguba volje. Našel pa sem tematike in zgodbe, ki so spet spodbudile nujo po ustvarjanju filmov. Za scenarij Sanrema so mi nekateri tudi očitali, da stanja v domovih za ostarele ne prikazuje realistično, da ga predstavljam preveč pravljično. Seveda mi je jasno, da je realnost drugačna - a filma nisem ustvarjal z mislijo na te razmere, temveč z mislijo na človeka, ki trpi zaradi odsotnosti spomina. Ukvarjal sem se z vprašanjem: ali ima človek sploh lahko emocije, če nima spominov? Zato so se skozi verzije scenarija izgubili elementi družbene angažiranosti - ki pa vendarle ostaja v vprašanju eksistence in osame glavnega lika. Moj na videz najbolj neangažiran film je po mojem mnenju še kako angažiran, saj film liku, ki mu je uradna medicina določila popolno pozabljenje, dovoli emocionalni spomin.”
Ste scenarist in režiser svojih filmov. Kaj vas pri pisanju scenarija najbolj zanima?“V resnici ne vem, to se spreminja iz scenarija v scenarij, iz filma v film. A nočem več pisati vizualizacij filma, kakor sem to počel kot študent. Moji filmi so bili zato povsem nerazumljivi, neke vizualne traparije. Proti koncu študija sem se po pogovoru z nekim profesorjem vendarle začel posvečati zgodbam, likom, skratka scenariju. Nočem reči, da si vizualizacijo prepovedujem - če se pojavi, si naredim tak ali drugačen zaznamek, a se hočem najprej prepričati, da bodo imeli kadri vsebino. Ta vsebina pa ni zgodba, zgodba se mi zdi zgolj pomagalo, zanima me predvsem raziskovanje lika in atmosfere.”
“Vesel sem, da ga ocenjujete kot izjemnega. Soglašam! Izbral sem ga med skoraj desetimi izjemnimi, znanimi igralci, bilo je tudi nekaj naturščikov. Nekateri so res dobri igralci, a so predstavljali napačen lik … Sandi pa je bil igralsko seveda super, a prepričal me je njegov, samo njemu lasten habitus. Nekaj, česar niti sam ne nadzoruje, je izdajalo njegovo bližino liku. Pri njem sem prepoznal več isker, ki tvorijo lik, kakršnega sem hotel. Potem sem poiskal še njegovo igralsko partnerico, in kljub temu, da je premlada, sem izbral Silvo Čušin. Ko sta bila s Sandijem skupaj, sem čutil, da je med njima tisto, kar iščem. Mislim, da je pri filmu drugače kot v gledališču, kjer se igralci iz dneva v dan razdajajo drugačnim likom - pri filmu je pol dela opravljenega že z izborom igralca.”
Eden glavnih protagonistov ali celo del glavnega lika so lokacije, kjer ste film posneli.“Preden smo jih poiskali, sem vedel le nekaj: da hočemo glavni lik, kolikor je le mogoče, izpostaviti naravi. Po par verzijah scenarija, ko sem si že dovolil vizualizirati film, sem dojel, da ima medicina, ki nam sicer močno pomaga živeti in preživeti, določene omejitve, in te omejitve lahko premaga narava. Narava je tista, ki Brunu ponudi možnost življenja. Pomislil sem: če se bo lik odprl naravi, mu bo narava to povrnila. Osmoza med človekom in naravo mi je bila zelo, če ne najbolj, pomembna. Bruna povsem izpostavimo naravi in seveda tudi naravo njemu, in ta osmoza je postala, kar sem hotel s filmom povedati.”