Aldo Kumar je drobno istrsko vižo poslal v svet
Skladatelj Aldo Kumar, ki se je, kot je nedavno zapisala kolegica iz Idrijskega, s Travnika, zaselka ob zanj pomembni Idrijci, že mlad napotil v svet, je z Zborom slovenske filharmonije in dirigentko Ano Erčulj v Kopru sklenil svojevrstno jubilejno turnejo. 70-letni mladenič je na velike odre z avtorsko izvirnostjo postavil tudi istrske napeve, ki so ga osvojili še v času gimnazijskih let.
KOPER > Naj bo že uvodoma jasno, prisluhniti edinemu profesionalnemu pevskemu zboru pri nas je izkušnja, ki največkrat zmore globoko premakniti tako z muzikološkim znanjem oprtano občinstvo kakor povsem laično. Ko se Zbor slovenske filharmonije pod vodstvom dirigentke Ane Erčulj - spominjamo se je tudi kot gostujoče dirigentke Obalnega komornega orkestra - posveti kompozicijam, ki jih tako očitno vzame za svoje, kot je tiste, ki jih je napisal Aldo Kumar, pa nastane čarovnija, ki je po Idriji in Novi Gorici naposled minuli teden pripotovala še v Tolmin in dan kasneje v Koper. V slednjem so v sredo obenem sklenili jesenski koncertni niz Šelestenja.
Koncertni program, naslovljen Aldo Kumar: Dihi, je Ana Erčulj zasnovala tako, da so ga uvedle in sklenile “istrske”. V prvem delu so se zvrstile Pesmi od ljubezni in kafeta, ki jih je za zbor Kumar skomponiral leta 1993. Deseterica domačih, med katerimi danes vsem znani Storil si je lepi vrt in Moja mati čüha kafe, se je, kot se je kasneje spominjal Kumar, večinoma izpisala v času življenja v Istri.
Uglasbene v Gračišču
Bilo je v osemdesetih in devetdesetih, ko je živel v Umagu, potlej v Kopru na Markovcu in kasneje v Gračišču, kjer je nastala glavnina z istrsko glasbo nastalega opusa, česar se je spominjal z nasmehom ob pogledu na nekdanjega soseda v prvih vrstah. Pesmim, ki so se zlile v eno, je sledila je Magdalenca, ljudska iz Tolmina, uglasbitev Pavčkove pesmi In segla je za hip v cvetoči dan ter udarna Kosovelova ... in Ecce homo. Na vprašanje, kako napiše skladbo za besedilo pesmi, ki mu ga je zastavila Ana Erčulj, spretno prelevljena v voditeljico pogovornega intermezza, je odgovoril, da mora najprej znati pesem na pamet, šele nato jo zasliši. Ob 120-letnici Kosovelovega rojstva je zazvenela še Pa da bi znal. V občinstvu sta izzvali največ pristnega čudenja in očaranosti - tako nad izvedbo kakor izvirnostjo uglasbitve - Tehtanje duš, ljudska iz Sužida pri Kobaridu, ki jo je z dobro mero duhovitosti odpel moški del zbora, kakor si je leta 1979 sprva zamislil avtor, popoln uau učinek pa se je širil s kompozicijo Turist po pesmi Iztoka Geistra, ohojevca Plamna, v kateri se zbor iz harmonije razplasti v čebljanje, žlobudranje, skoraj repanje in nazaj v ironično ogovarjanje (izgubljenega?) turista.
Izvrstno se je obnesel že omenjeni pogovor, v katerem je Kumar razkril več zanimivosti. Od tega, da ga je istrska glasba osvojila že v času gimnazijskih let v Idriji, ko je odkril Istranovo pod vodstvom Daria Marušića, s katerim je kasneje obredel več istrskih kotičkov, do veličastnega občutka, ko je drobna istrska viža v njegovi kompoziciji veličastno zadonela v Pekingu.
Po treh pesmih Rudolfa Maistra, od čigar rojstva letos mineva 150 let, je napočil čas za Istrsko suito iz leta 1985, ki jo je že med študijem najprej posvetil Komornemu obalnemu orkestru, a je večina skladb že tedaj naprej doživela zborovsko priredbo. Najznamenitejša, danes bi rekli “politično nekorektna”, Dajte, dajte je zazvenela kot epilog, ki ji je sledil nenapovedani dodatek, ko se je izkazalo tudi občinstvo.
