Kam je izginila skulptura legendarnega kiparja Alda Calòja?

PORTOROŽ > Letošnji simpozij odpira zgodbo dveh izjemnih umetnikov, Giorgia Andreottija Calòja in njegovega prastrica Alda Calòja, ki je prav v Parku skulptur Seča pri Portorožu ustvarjal v 60. letih prejšnjega stoletja. Lahko bi rekli, da ju ločuje čas, a obenem druži umetniška misel in zgodovinska vez.

Umetniški projekt A Calò, ki velja za rdečo nit letošnjega simpozija, ima svoje korenine v izgubljeni skulpturi Alda Calòja iz serije Squarcio (Razpoka), ki jo je priznani italijanski kipar ustvaril prav na portoroškem simpoziju leta 1963. Še danes naj bi po prvotnih zamislih to delo krasilo travnate površine s pogledom na Portorož, a ga žal ni na spregled.

Umetnost kot žrtev zemljiškega spora

Med zasebnimi lastniki parcel ob parku in Občino Piran je v kasnejšem obdobju prišlo do pregovorno istrskega zemljiškega spora. Kratko je spet potegnila umetnost in Calòjevo delo je ostalo na zasebnem zemljišču, ki ga danes zastira železna, estetsko izjemno neprivlačna ograja. “Zbiramo podatke iz arhivov in takratnih časnikov, saj bomo poskusili razumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Po do sedaj zbranih podatkih je ta spor nastal med lastniki in občino ter tudi tam obstal. Kar lahko naredimo, je to, da se seznanimo z zgodovino, obudimo spomin na strokoven in objektiven način, predvsem pa poskrbimo, da se take stvari ne bodo več ponovile,” je na novinarski konferenci v Parku skulptur Seča pri Portorožu povedala kustosinja projekta in direktorica Obalnih galerij Piran Mara Ambrožič Verderber.

Giorgio Andreotti Calò zdaj skulpturo svojega prastrica vrača v prostor, kjer je sprva nastala. Obeta se tako rekoč ponovna materializacija, “kopija”, Aldovega izgubljenega dela, ki bo nastala na podlagi fotografij in dokumentacij - slednje hranijo v arhivu Obalnih galerij Piran. Calòjeva Razpoka, izklesana ročno, z dletom in kladivom, se tako vrača v Portorož, a tokrat v istrskem kamnu.

“Že leta 2022 sem skupaj s kustosinjo začel razmišljati o načinih, kako zapolniti vrzel, ki je nastala ob izginotju njegovega kipa, pa tudi o spominskih luknjah, ki se znova in znova pojavljajo - tako v naših zasebnih življenjih kot širše, v kolektivni družbeni zavesti,” je o projektu povedal sam avtor Giorgio Andreotti Calò. “Ta razmislek je bil zame hkrati zgodovinski in umetniški, saj sem želel povezati svojo lastno ustvarjalno pot z vprašanji, ki jih odpira način dela, ki ga je Aldo Calò uporabil pri skulpturi Razpoka, ustvarjeni leta 1963 na Seči pri Portorožu,” je dodal. Osrednji motiv, razpoko, bo Giorgio ponovno izvedel ročno in intuitivno, kot prostorsko gesto, skozi katero prosevajo preteklost, sedanjost in prihodnost. “Če se izrazim nekoliko ezoterično, je ta razpoka na nek način portal v preteklost,” je na novinarski konferenci povedal Ištvan Išt Huzjan, sicer sokustos projekta in vodja delovišča. Caloju sicer na delovišču v vlogi kiparskega mojstra asistira tudi avstrijski kipar Max Seibald, ki velja za enega največjih poznavalcev istrskega kamna v Evropi.

“Pomembno se mi je zdelo oblikovati projekt, ki to vez nakazuje že v naslovu 'A Calò' ('Za Calòja'). Tako se namreč glasi njegov avtorski podpis, ki hkrati danes predstavlja tudi posvetilo avtorju. Projekt naslavlja most oziroma vzpostavlja dialog med preteklostjo in sedanjostjo, hkrati pa zastavlja vprašanja ter povezuje različne časovne in ustvarjalne plasti,” je še zapisal Calòjev pranečak.

Na delovišču bo pestro do sredine oktobra

A vprašanja ostajajo odprta - kje je danes Calòjeva skulptura in kako lahko pride do takega izginotja, še dodaja Ambrožič Verderber. Tokratni simpozij se zato ne izogiba aktualnim temam, kot so umetnostno-zgodovinsko vprašanje kopije in originala, spomin kot družbeno-politični pripomoček za brezpogojno varovanje javnega dobrega, umik umetnin iz javnega prostora, zgrešeni posegi v kulturno dediščino ter razmejitev med javnim in zasebnim interesom.

V okviru simpozija bo potekal pester spremljevalni program, med drugim delavnice za vse generacije, javne debate in srečanja z lokalno skupnostjo, okrogla miza, namenjena občanom in strokovni javnosti, delovišče bodo obiskali domači in mednarodno priznani umetniški kritiki in kustosi.

Sklepno slovesnost, 11. oktobra bo, kakopak, zaznamovala predstavitev nove Calòjeve skulpture, podkrepili pa jo bodo s plesno-glasbenim performansom z naslovom Tihi utrip igralke, plesalke in koreografinje Evin Hadžialjević in tolkalista Borisa Magdalenca. Kot so zapisali v Obalnih galerijah Piran, Hadžialjević v svojem performansu “vzpostavlja paralele z osrednjo tematiko letošnje Forma vive - vprašanje umika umetnin iz javnega prostora. Poudarek je na minljivosti performansa, ki se izvaja v določenem času in na koncu prireditve ne obstaja več.”