5. abonmajski koncert Kulturnega doma Nova Gorica: Lepa doza muzike iz prejšnjega stoletja
Na petem koncertu glasbenega abonmaja v kulturnem domu Nova Gorica, sta v ponedeljek gostovala pianist Luca Ferrini in Godalni kvartet Adamas, ki ima domicil na Dunaju. V rednem delu prograna so izvedli dve skladbi, Šostakovičev Klavirski kvintet v g-molu in Klavirski kvintet št. 1 v c-molu Ernsta von Dohnányija. Izvajana glasba je ponudila kar nekaj lepih iztočnic za razmišljanje.
NOVA GORICA > V prvi vrsti seveda genijalno delo Dmitrija Šostakoviča, ki je v vseh pogledih vedno provokativen. Kot skladatelj je zmogel “preživeti” v Stalinovi Rusiji, njegova pozicija pa je neprestano nihala med priljubljenostjo in državnim čaščenjem od kritik in nevarnih stanj, ko je za hip padel v nemilost pri oblasteh, do kovanja v zvezde. V najhujšem času Stalinove diktature je preživel tako, da je pisal pretežno filmsko glasbo, ki za oblasti ni bila sporna.
Kakorkoli, skladba, ki smo jo poslušali na ponedeljkovem koncertu, je nastala sorazmerno hitro, v parih mesecih leta 1940, krstna izvedba istega leta pa je doživela izjemen uspeh. Verjetno tudi zaradi relativno preproste strukture, kjer se skladatelj nekako naslanja na dela starih mojstrov, predvsem Bacha, in je v tem pogledu “politično” popolnoma nevtralen.
Krasen je drugi stavek Fuga, ki se na lahkoten in blag način poglablja v nekakšen razmislek o življenju, je kot umirjena kontemplativna oda bivanju, ki pa se potem v nadaljevanju, v zadnjem stavku Finale, povzpne na impulzivno in udarno izraznost, že skoraj ekstatično vihravost in impulziven zanos. V delu res ni “spornih” tenedenc, ki bi takratne oblasti lahko zmotile, zato je skladatelj za skladbo prejel tudi najvišja državna odlikovanja.
Čas za romantiko
V drugem delu se je prav prilegla doza romantičnih razpoloženj izpod peresa madžarskega skladatelja Ernsta von Dohnányija. Njegov klavirski kvintet je mladostni izliv, kar je razvidno tudi iz oblike in koncepta. Zgledoval se je po nemških romantikih, predvsem po Brahmsu. Posledično je glasba zelo razčustvovana, polna strastni emocij in celo pretiranih čustev, vendar vse v okvirih krasne kompozicije in zgledne “orkestracije”. Odlične izpeljave skladbi dajo pridih popolne urejenosti, premišljene strukturiranosti, na trenutke že prav obremenjene s formalnimi navodili, a za poslušalca je taka glasba prej ko ne prijeten oddih od nekoliko “zateženega” Šostakoviča.
Luca Ferrini je nadvse občutljiv in tehnično izdelan pianist, ki se je zelo dobro prilagodil godalnemu kvartetu. V taki kombinaciji je klavir lahko tudi preveč dominanten, kar se je izkazalo prav na začetku koncerta, a v nadaljevenju se je celota “uglasila” v krasno sodelovanje z nekaterimi presežki, posebno v omenjenem Finalu Šostakoviča in v celotni izvedbi druge skladbe. Lepo dozo muzike iz dvajsetega stoletja je podčrtalo še vrhunsko izvedeno delo Lucijana Marije Škerjanca v dodatku.