26. Sajeta na Sotočju zbrala pisano množico ljubiteljev umetnosti

TOLMIN > Užitek je tam preživeti nekaj dni, četudi si vseh dobrin ni mogoče privoščiti. Podpisanega pač po funkciji poklica bolj vleče k glavnemu odru na Sotočju, kjer vre, rohni, se lirično “đezira”, išče subtilne zvoke, meditira in predvsem - uživa.

To je nedvomno najbolj klen in izviren tolminski festival, tak, kamor prideš brez vnaprejšnjega nakupa majčk (ali napihljivih račk), prideš pač, “pofirbcaš” naokrog in potem obsediš na tistih deskah, ki so namenjene za sedeči del publike. Veliko se jih raje “cinga” pred odrom, no kakšen tudi ob bližnjem šanku, ni pomembno, vse oplaja muzika, res, največkrat tako izvirna in samosvoja, da hočeš ali nočeš hitro prestopiš v drugo vesolje, kjer sajete bliskajo, švigajo sem ter tja brez škode za živelj, tako floro kot favno in ljudsko pleme, ki se tu združi v obrednem plesu.

Uvodni dan je bil posebno udaren, čisto pravšnji za začetek so bili Hexenbrutal, duo, ki kreše ognje ritma na najbolj surovih polenih. Ko zastavita komad, je tako, kot bi stopil v fabriko pračloveštva, na začetek bivanja, kjer je bila sajeta blagodejna luč, grom pa strašljiv zvok resničnosti. Sta na tistem tripu, ki bi ga lahko poimenovali (u)trip resničnosti. Nobene iluzije ni v tej muziki, nobenega konformizma ali slinaste ljubkosti, nič od tega, brutalno je, Brutus na debelo mori estetiko vsakršne kultiviranosti, vse, kar je presežek, se tu zreducira na neposreden “krik” ritma, človeka in mašin.

Krasen uvod, vsake toliko rabimo nekaj čistega in spontanega, predvsem pa brez računice glede komunikacije s publiko. Le-ta pride sama v ta “brutal”, v te realne butale, ki nimajo usmiljena do plehkih srednjih poti ali uravnilovk. Krasna sta! Brutalno izbezata iz vseh prisotnih gnev in gnus sveta, ki je eno samo sluzasto dogovarjanje o ničemer. Svet je hexen brutalen!

Svetov se ne da ločiti

Mogoče sta bila “brutalca” prezgodnja v programu, ljudi se še ni zbralo “morje”, a zvok je obvisel na sosednjih vrbah in ukrojih Posočja na pravo mero. Tako da avstrijski jazzisti yvonnemoriel:sweetlife niso imeli težav s svojim mehkim in mainstreamovskim jazzom. Ne, ne moreš ločiti svetov, tudi ta je prekleto resničen, za razliko od predhodnikov nadvse zbran, osredotočen na nit, ki povezuje začetek s koncem, predvsem pa vrhunsko izveden, če se vtaknem v delo kot glasbeni kritik. Z eno besedo, jazz z vsemi elementi sodobnosti in pritajenim duhom preteklosti: so se začutile “strune” bluesa, o, so se, obenem pa je bend igral moderne sloge, z obiljem improvizacij in spontanih navdihov.

Tudi srbski Planting Jupiter, je nekako nadaljeval v duhu one band two men. Zelo dodelan koncept, čist v vseh ozirih, za razliko od “brutalcev” tudi bolj raznoroden in nekoliko nacionalno koloriran. Balkan je pač barka, ki plove po svoje, in je ni moč spregledati, ne v ritmih ne v melosu. Tu je ta dobrobit prostora, ki nam (hvala bogu) še ni tuj, še vedno dobro padejo ritmi iz teh “pastirskih” hribov, pa melodije, pentatonsko naturalne in izpovedno čiste!

Sklep prvega dne, ki mu je v naslednjih dneh do nedelje sledilo še mnogo fenomenalnih utrinkov, trenutkov in zvočnih reinkarnacije, je zašilil še domači Funk of Terror, za katerega je “tatamata, supervizor, taglavn organizator in duša festivala”, da ne omenjamo čisto prijateljske skrbi za vsakršno težavo, ki jo obiskovalce utegne pokasirati znotraj prizorišča, alora, naš tolminski alternativni boss Janez Leban, preprosto komentiral: “Prava mera domačega elektronskega abstraktizma, ki je dal piko na i zaključku prvega večera.”