1978 povezuje Goriško, Madžarsko in Romunijo
Od danes do petka bo zaodrje velikega odra SNG Nova Gorica vsak večer ob 18. uri prizorišče uprizoritve 1978, sedmega dela Dodekalogije (1972-1983), avtorskega projekta Tomija Janežiča, ki od odprtja čezmejne prestolnice kulture vabi na potovanje s transgeneracijsko dokumentarno fikcijo. Tokratni del je nastal v Romuniji, v Madžarskem državnem gledališču Csiky Gergely iz Temišvara. In kakopak je tudi Temišvar povezan z Novo Gorico.
NOVA GORICA Goriško in širše občinstvo je od začetka leta že ponotranjilo nekakšno rutino, da vzporedno s negotovim in napetim letom 2025 v Novi Gorici, pa ne le v Slovenskem narodnem gledališču, živi še Dodekalogija (1972 - 1983), ki iz meseca v mesec z novim “avtorskim” letom prinaša nove obmejne in čezmejne zgodbe igralcev, režiserja in drugih pričevalcev. Te pa, kot je že večkrat pojasnil avtor Tomi Janežič, niso le zgodbe Gorice in Nove Gorice ali širšega goriškega prostora, temveč zajemajo tudi dogodke iz tujine, ki se tako ali drugače vtkejo v mrežo, mehko kolektivno tkanino, stkano iz individualnih doživetij in spominov ter čustvenih stanj, ki jih sprožajo danes.
Zgodba iz komunističnih časov
“Predstava 1978, nastala v madžarskem gledališču v Temišvaru, govori o Romuniji v 70. letih prejšnjega stoletja; je transgeneracijska dokumentarna fikcija, ki temelji na osebnih zgodbah igralcev in režiserja. Gre za zgodbo o komunističnih časih, ki se začenja v romunskem stanovanju in se navezuje na številne lokalne in globalne dogodke, ki povezujejo regiji Temišvara in Nove Gorice, nekoč del skupnega Avstro-Ogrskega cesarstva. Pred več kot sto leti se je na soški fronti borilo več deset tisoč madžarskih vojakov,” so zapisali o predstavi, ki bo v madžarščini z nadnapisi v slovenščini, italijanščini in angleščini.
Gre za zgodbo o komunističnih časih, ki se začenja v romunskem stanovanju in se navezuje na številne lokalne in globalne dogodke, ki povezujejo regiji Temišvara in Nove Gorice, nekoč del skupnega Avstro-Ogrskega cesarstva.
In kaj je torej lahko čezmejna povezava med Goriško in Temišvarom? “Zsoltov oče se je na splošno poskušal izogibati težavam. Veliko let pozneje, na dan revolucije, je bil edini, ki je do konca ostal v službi. Vsi drugi so odšli ven na ulice, on pa je šel šele po koncu delovnika preverit, ali se res dogaja revolucija. Zsoltova mama je bila zaradi tega še dolgo razočarana. Hkrati pa je Zsoltov oče - kakšen paradoks - sklepal posle s tipom iz Jugoslavije, upokojenim članom Titove garde, ki je zlahka prehajal mejo in v Romunijo vozil džersi. Blago so iz italijanske Gorice vozili v Novo Gorico, nato pa v Novi Sad in Temišvar. Očetu je nekako uspelo prodajati ta džersi in tako zaslužiti nekaj denarja. Tovrstna trgovina na črno je seveda bila prepovedana,” je delček iz odlomka iz 1978, ki smo ga objavili v junijski gledališki prilogi Tantadruj, s katero smo simbolično sklenili minulo gledališko sezono, ki pa se je ravno z Dodekalogijo pošteno podaljšala.
Užitna tudi kot samostojna jed
Po enkratnem dogodku 1976, ki je očaral tisoč gledalk in gledalcev na novogoriškem stadionu, in nedavnem dvakratnem (letu) 1977, ki je zavzelo nov gledališki amfiteater, se z gostujočo uprizoritvijo 1978 avtorski projekt znova seli v zaodrje velikega odra, kjer se je, recimo, že lepo udomačila s tantadrujem nagrajena uprizoritev 1983.
In ne, kakor ustvarjalci večkrat ponavljajo, ni treba videti vseh uprizoritev, da bi razumeli dogajanje posamezne, saj prav vsaka od dvanajstih predstav deluje tudi kot samostojno doživetje. Če odmislimo, da je vsem skupen Carlo - lik in resnični Carlo Zoratti, ki tudi tokrat ne bo manjkal.
