“Vsak roman napišem dvakrat”

Pisateljica Brina Svit, ki v Franciji živi že tri desetletja in pol, svoja dela, ki jih napiše v francoščini, nato še sama posloveni: “Vsak roman napišem dvakrat,” pravi. Pred dnevi je v Domu knjige koprskemu občinstvu predstavila roman Noč v Reykjaviku, ki so ga v slovenščini izdali pri Cankarjevi založbi.

Brina Svit  Foto: Maksimiljana Ipavec
Brina Svit  Foto: Maksimiljana Ipavec

KOPER > “Prvi stavek ni pomemben samo, ko pišeš roman v izvirniku, enako pomemben je tudi, ko ga prevajaš oziroma pišeš v drugem jeziku.

Noč v Reykjaviku je peti roman, ki ga je Brina Svit (v Parizu živi od leta 1980) napisala v francoščini. Svoja dela izdaja pri ugledni založbi Gallimard, med njenimi najbolj znanimi romani pa so Moreno, Con Brio, Smrt slovenske primadone, Odveč srce, Coco Dias ali Zlata vrata. Za Smrt slovenske primadone je leta 2001 prejela francosko literarno nagrado Pelleas, za Moreno dve leti kasneje nagrado za francoski jezik in književnost, ki jo podeljuje Francoska akademija, za Odveč srce leta 2006 nagrado Maurice Genevoix, ki jo prav tako podeljuje Francoska akademija, za Noč v Reykjaviku pa leta 2011 evropsko literarno nagrado Madeleine Zepter. Pri Cankarjevi založbi bo letos izšel Slovenski obraz, delo, v katerem je Brina Svit opisala usodo več generacij slovenskih izseljencev v Buenos Airesu.

Najtežje je ujeti ton, nivo jezika,” pojasnjuje Brina Svit, ki trenutno na novo piše Slovenski obraz: roman, v katerem je opisala usodo slovenskih izseljencev v Argentini, je v Franciji izšel lani. “Ko pišem roman, sledim notranjemu glasu svojega junaka. Ves čas imam občutek, da ga slišim, ne le kaj, ampak kako mi govori. In prav to je najteže prenesti v drug jezik,” je med drugim povedala v pogovoru z Bredo Biščak.

“Ženska v krizi na otoku v krizi,” reče Lisbeth, ko prileti na Islandijo. Glavna junakinja romana Noč v Reykjaviku z drugimi ne govori prav veliko. Stara je 40 let, v veliki letalski družbi vodi oddelek za poslovne lete, njen urnik je natrpan, v torbi ima dva pametna telefona. Ne mara, da ji ljudje ugovarjajo, stvari želi imeti pod nadzorom. Dolgo, polarno noč se odloči preživeti v Reykjaviku. Z Eduardom, plesalcem tanga iz Buenos Airesa, ljubimcem, ki mu plača, da bi z njo preživel eno noč.

Zgodba romana se odvrti v 24 urah, dogaja pa se večinoma v hotelu. Ko je pisala roman, je Brina Svit obiskala domala vse hotele v Reykjaviku, na otoku pa je ostala šest tednov. “Islandija me je zanimala že zelo dolgo, tja pa sem odpotovala, ko mi je francosko ministrstvo za kulturo za ta roman odobrilo štipendijo. Potovala sem in prešinilo me je, da je to dežela, ki vzbudi v človeku občutek, da je na koncu sveta. In zgodba tega romana je povezana z občutjem, da si na točki, kjer ni pred teboj ničesar več.”

Zgodba o ženski, ki neznanemu moškemu plača, da bi z njo preživel noč, je pravzaprav kulisa, za katero se razgrinjajo vzroki, zaradi katerih se je Lisbeth odločila za to dejanje. Glavna oseba romana namreč ni samo ona, marveč tudi njena mlajša sestra Luci. Fotografinja, ki je v vsem popolno nasprotje svoje sestre: je kaotična, boemska, ure in ure presedi na oknu in čaka na pravi trenutek ...

“To ni ljubezensko-erotični roman, prav tako ne roman o Islandiji,” meni avtorica, ki Noč v Reykjaviku opiše kot roman o žalovanju. Zunanja pokrajina vulkanske dežele, prekrite s snegom in ovite v polarno noč, je prispodoba Lisbethinega razpoloženja, njene notranje pokrajine. Brina Svit zgodbo pripoveduje v tretji osebi, bralec pa si jo sestavlja prek časovnih reminiscenc. Noč, ki jo preživita skupaj, je njuna najdaljša pa tudi najtemnejša, zasukana in speljana v čisto drugačne tokove, kot jih bralec pričakuje. Črna pokrajina na koncu sveta pa na zadnjih straneh romana zasvita v jutranjem snegu.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano