“Čembalo mi je odprl nov svet, ki mu v celoti pripadam”

22-letna Eva Dolinšek je prijazna, prijetna, disciplinirana, zdravo ambiciozna glasbenica, ki sodi v prvo generacijo čembalistov na ljubljanski Akademiji za glasbo. Kot solistki ji je pomembno, da na koncertnem odru ne prevlada njen ego, ampak da postane nekakšen kanal, skozi katerega potuje glasba in se dotakne občinstva.

OREHOVLJE > Eva Dolinšek se je po uspešno opravljenih desetih letnikih klavirja v Glasbeni šoli Nova Gorica pod vodstvom Pavla Pahorja in Aleksandre Pavlovič odpravila na sprejemne izpite na Akademiji za glasbo v Ljubljano. Kljub laskavim ocenam, ki jih je doživela med vzporednim šolanjem v Gimnaziji Nova Gorica, jo je namreč glasba čedalje bolj zanimala. Pri tem ji je bila v veliko pomoč Pavlovičeva, ki ji je s svojim bogatim znanjem razširjala obzorja glasbe, in mlada pianistka jih je vsrkavala kot goba.

Pri prebujanju spoštovanja in čuta do ohranjanja starih instrumentov pa so Evi koristile dolgoletne izkušnje za župnijskimi orglami v Mirnu, kamor so jo posadili že pri štirih letih: “Ko je v Miren prišel študent orgel Mirko Butkovič, me je še bolj navdušil nad tem instrumentom. Kot trinajstletni deklici mi je redno nosil orgelsko literaturo in pri štirinajstih sem tako postala že povsem samostojna organistka,” pripoveduje Eva, ki pa se ji je leta 2010 zgodil čembalo.

“Udeležila sem se tečaja stare glasbe v Škofji Loki, ki ga je vodil priznani profesor Egon Mihajlović. S svojim znanjem in pristopom me je povsem osvojil in že na prvih lekcijah sem začutila, da se mi odpira novo poglavje v mojem glasbenem življenju. Ker je bil Mihajlović vodja katedre za Staro glasbo na ljubljanski Akademiji, sem tam vpisala čembalo in tako tudi sooblikovala prvo generacijo čembalistov, saj so ta študij uvedli šele leta 2009. V trenutku sem morala pozabiti na klavir, kajti tehnika igranja na tem historičnem inštrumentu, največjem glasbilu krilne oblike s trzajočo mehaniko, je popolnoma drugačna. A danes mi ni žal, da me niso sprejeli med pianiste, saj mi je čembalo odprl nov svet, za katerega čutim, da mu v celoti pripadam,” se z velikim navdušenjem spominja danes študentka 1. letnika magistrskega študija, ki z občudujočo vnemo, marljivostjo in poglobljenostjo obiskuje zanimive in intenzivne lekcije svojega profesorja Mihajlovića.

“Všeč mi je, ker na lekcijah pridobim veliko širine v znanju. Je strog in eksakten, hkrati pa zna biti tudi sproščen in zabaven”, še dodaja Eva, ki se je kot zanesljiva čembalistka izkazala v kar enajstih postavitvah Monteverdijeve opere Orfej, njene izvedbe recitativov pa so navdušile tudi v letošnji postavitvi opere La CecchinaNiccoloja Piccinnija. A njen življenjski cilj je izvajanje solistične glasbe, saj ji to kot umetnici predstavlja največji izziv, predvsem v izražanju tega, kar nosi v sebi. In čeprav Eva s svojim videzom deluje precej resno, je v njej prisoten mediteranski temperament: obožuje španski jezik, želi si učenja latinskih plesov, predvsem tanga, in navdušuje jo vse, kar je povezano z Mediteranom. V to zbirko sodi tudi njen najljubši skladatelj Domenico Scarlatti in tako obmorsko živahno in pisano je tudi pri Evi doma, kjer ima celo paleto inštrumentov: pianino, elektronske orgle s pedali, špinet in francoski čembalo, ki ji ga je posodil profesor Mihajlović. Evi Dolinšek lahko v živo prisluhnete že 10. marca v Kazinski dvorani v Ljubljani, kjer bo nastopila v okviru abonmajske sezone Akademije za glasbo, 17. junija pa se bo s solističnim recitalom predstavila na koncertu cikla Glasba z vrtov sv. Frančiška na Kostanjevici v Novi Gorici.

TATJANA GREGORIČ

Radio Koper

---