Univerza v Novi Gorici, Študiji kulturne dediščine, Enota za grajeno okolje
Raziskovalna vizija edine enote Univerze v Novi Gorici, namenjene grajenemu okolju, temelji na prepričljivem, a pogosto spregledanem načelu: projektni kulturi konservatorstva dediščine.
UNG+GO!Borderless potujoči gozdiček na dogodku v Ajdovščini Foto: Gašper Rebernik
Enota, ustanovljena leta 2003, je s prebojnim sodelovanjem med Univerzo v Novi Gorici in Univerzo IUAV v Benetkah vzpostavila prvi mednarodni skupni študijski program te vrste. Od takrat so se dejavnosti razvijale predvsem na področju kulture konservatorstva, načelih prilagoditve, vzdrževanja in minimalnega posega, ki so zasidrana v vrednotah dediščine - torej kulture, ki dosega bistvene spremembe s tem, da navidezno “skoraj” ničelno posega. Seveda je prav ta “skoraj nič”, pravzaprav “quanto basta” oziroma “po okusu, po meri” ključna sestavina projekta in hkrati raziskovalni izziv: nekakšna posrečena alkimija znanja, izkušenj, senzibilnosti in pomena prostora, ki jo lahko razumemo tudi kot odpornost na privlačne, a pogosto ohlapne invazije projektnih in raziskovalnih trendov.
Konservatorstvo dediščine kot gonilna sila krožnega in trajnostnega razvoja
Če upoštevamo, da so danes trajnost, vključujočnost in ekološka odgovornost sodobni imperativi, se takšen pristop izkaže za ključnega. Kontekstualno senzibilen, po meri prilagojen pristop, ki temelji na poglobljeni analizi danega oziroma obstoječega, naslavlja predvsem tiste inovacije, ki ciljno oživljajo, ponovno uporabljajo ali preoblikujejo obstoječe. Ta dialog z danim nas neizogibno postavlja v specifično soočenje s principi krožnega gospodarstva - zlasti skozi prizmo prilagodljive ponovne uporabe stavbne dediščine.
Tako razumemo sooblikovanje in vizijo prihodnosti - brez podrejanja hrupni in vsiljivi futurologiji, temveč v razkrivanju tihe, a odporne zmogljivosti kraja.
V okviru projekta CLIC (Horizon 2020), ki se je začel leta 2017, in številnih nadaljnjih projektov (pravkar poteka Decorator - Interreg Danube), smo začeli z bolj sistematičnim raziskovanjem kulture konservatorstva, ki jo razumemo kot gonilno silo krožnega oblikovanja in gospodarstva, in ki danes predstavlja eno od naših osrednjih raziskovalnih tem.
Od tod naprej pa je bila pot do k naravi usmerjenih projektnih pobud pravzaprav zelo kratka. Sooblikovanje z naravo oziroma s širšo skupnostjo živih bitij, ki so navsezadnje izjemni planetarni oblikovalci, prav tako zahteva senzibilnost do konteksta, kakor tudi vključevanje in pogajanja s časovno dimenzijo preobrazbe prostora, ki oblikuje tudi z nepredvidljivim in muhastim (kot je narava). Torej vse komponente neke mehkejše kreativnosti, ki je bližja negovanju, vzgajanju in prilagajanju, torej tisti projektni kulturi, kjer imajo tudi nezaželeni udeleženci svoj glas in kjer nepričakovano ter neplanirano lahko predstavlja vitalen del oblikovanja.
Zeleno, trajnostno in vključujoče
Ključni projekt, ki je utrl pot tem zdaj prevladujočim dejavnostim, je bil URBiNAT (Horizon 2020), sledila sta mu GreenIn Cities (Horizon Europe) in Re-Value (Horizon Europe). Vsi projekti se osredotočajo na zeleno, trajnostno in vključujočo urbano regeneracijo. Omembe vredno je dragoceno sodelovanje z Mestno občino Nova Gorica z ambicijo za širitev na regionalni ravni, ki je omogočilo ciljno testiranje in implementacijo omenjenih raziskovalnih trendov, ki z različnimi poudarki analizirajo, testirajo in implementirajo tako imenovane na naravi temelječe rešitve.
Na naravi temelječe rešitve so, preprosto povedano, praktični in večnamenski pristopi, ki temeljijo na posnemanju ali pa jih navdihuje krožni metabolizem narave. Zanimivo je, da ima lokalna skupnost v vseh teh projektih ključno vlogo. Vsako sodelujoče mesto deluje kot tako imenovani Živi laboratorij - Living Lab, katerega namen je vzdrževanje sodelovalnega okolja s ciljem sooblikovanja, soimplementacije in testiranja na naravi temelječih rešitev.
Ravno aktiviranje sodelovalnega okolja nam je omogočilo tudi aktivno vlogo v prostorski in infrastrukturni dimenziji Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Geslo “Zeleno, zelo zeleno” je zaznamovalo številne projekte Evropske prestolnice kulture 2025 - s poudarkom na prilagodljivi ponovni uporabi tako monumentalnih kot manj vidnih zgradb, vzpostavljanju zelenih čezmejnih koridorjev in zeleni regeneraciji na splošno.
V prihodnje bo ključno tudi sodelovanje s Centrom zelenih tehnologij, ki sta ga ustanovili Mestna občina Nova Gorica in Univerza v Novi Gorici. Glavni namen centra je povezovanje raziskovalnih dosežkov z razvojnimi strategijami. V tem okviru se trenutno osredotočamo na manjše trajnostne, sicer prostorsko zadržane, a inovativne pilotske pobude, ki služijo kot testna okolja ali spodbujajo zeleno ozaveščenost ter na ta način utirajo pot strateškim zelenim ambicijam.
Umetnost nastopa kot močan zaveznik
Nazadnje je pomembno poudariti, da vsak obsežnejši mednarodni raziskovalni projekt neizogibno sproži razvejano dinamiko, ki spodbuja številne regionalne in lokalne pobude za prenos raziskovalnih izkušenj v izobraževalno sfero. To velja tudi za aktualne projekte, kot je CulturalBees (program Creative Europe), ki razvija in implementira učne načrte ter digitalno orodje za spodbujanje podjetniških veščin mladih v kulturnih in ustvarjalnih industrijah.
Drug pomemben primer predstavlja izrazito regionalno in čezmejno naravnan izvedbeni projekt 4P, ki je osredotočen na ohranjanje in širjenje dediščine Piera Paola Pasolinija v šolskem in akademskem okolju. Pomembno mesto pa zaseda tudi vse številčnejša skupina pobud, usmerjenih v prostorske in krajinske razsežnosti čezmejnega območja, zlasti v kontekstu regeneracije, kjer umetnost nastopa kot močan zaveznik. Sodelovanje z umetniškim področjem deluje kot katalizator za oživljanje premalo izkoriščenih ali zapuščenih urbanih prostorov, pri čemer ključno vlogo igrajo umetniške intervencije in začasne umetniške rezidence. Eden takšnih primerov je projekt Peripheral Visions (SPF), ki ga vodi partnerska organizacija IoDeposito.
Vključevanje umetniško usmerjenih pristopov je ključnega pomena za interdisciplinarno strategijo prenosa raziskav v izobraževanje, saj obogatijo proces z novo senzibilnostjo in perspektivami, ki jih zagotavljajo izjemne intelektualne, umetniške in izvedbene zmogljivosti mladih z Akademije za umetnost UNG.
Na enoti nas vodita analiza in interpretacija konteksta ter radovednost pri razkrivanju tudi najbolj tihih deležnikov. Tako razumemo sooblikovanje in vizijo prihodnosti - brez podrejanja hrupni in vsiljivi futurologiji, temveč v razkrivanju tihe, a odporne zmogljivosti kraja.