Pred vrati je dokončanje kulturnega centra v Novi Gorici

Če sem leta 2014 napisal krajši tekst ob odprtju priložnostne spominske pregledne razstave, postavljene v foyerju gledališča, posvečene Vojtehu Ravnikarju ter dvajsetletnici izgradnje gledališča, lahko sedaj po dobrih desetih letih, ob povabilu, da napišem nekaj o dokončanju podobe kulturnega centra v Novi Gorici, dodajam sledeče misli.

Teksti, ki so bili objavljeni v knjigi o Vojtehu Ravnikarju (založnik: Ustanova Fundacija Piranesi, oktober 2003), s predstavljenimi projekti in spremnimi besedili že leta 2003 napovedujejo zaključek avtorsko oblikovanega osrednjega prostora Nove Gorice. Zato se mi zdi primerno, da na tem mestu citiram dve kratki besedili iz omenjene knjige.

Prostor kot predpriprava na srečanje s predstavo

V prvem besedilu, na strani 40, ob predstavitvi stavbe gledališča, se koncept zasnove osrednjega prostora šele nakazuje: “Zgradba PDG zapira čelno fasado osrednjega novogoriškega trga, določenega s klasicistično zgradbo občinske skupščine arhitekta Vinka Glanza (1947), ki s svojo bližino in težo vpliva na arhitekturo gledališča. S stebrnim motivom na pročelju se navezuje na arkadni hodnik občinske skupščine. Fasadno stebrišče združuje dva formalno raznorodna elementa arhitekturne kompozicije; prizmatičen volumen avditorija ter valjasto telo gledališke uprave z garderobami. Volumetričnost celotnega sistema temelji na prehajanju enega volumna v drugega; krožni avditorij se zareže v prostor odra, okrogli trakt garderob z votlim jedrom (alternativno prizorišče) se zaje v prostor foyerja itd. Dramatično sosledje prostorskih sekvenc naj bi bilo predpriprava na srečanje z gledališkim dogodkom.”

Vojteh Ravnikar in gledališče v Novi Gorici

Ob dvajsetletnici izgradnje gledališča v Novi Gorici se ponuja prilika, da s priložnostno razstavo načrtov in skic obeležimo spomin na izgradnjo, hkrati pa tudi spomin na Vojteha Ravnikarja - vodilnega avtorja arhitekture gledališča.

Arhitekt Vojteh Ravnikar je na začetku svojega ustvarjanja deloval pretežno na Krasu v okviru avtorske skupine Kras, kasneje po širši Sloveniji in deloma na Hrvaškem. Svoj pečat pa je pustil tudi v Novi Gorici, kjer je z gledališčem in knjižnico ustvaril kulturni center mladega mesta. S tema dvema objektoma je Nova Gorica v samem mestnem središču dobila dve najbolj razpoznavni stavbi kulture in znanja.

Prve skice in načrti za novo gledališče so bili narejeni leta 1987, stavba gledališča pa je bila dokončana leta 1994, še v maniri takratnega zapoznelega postmodernizma, kjer pa je močno prisoten kontekst, značilno vodilo arhitekta Ravnikarja. Z uporabo fasadne opeke in izbranih osnovnih arhitekturnih elementov: valja, stožca in stebra, je na nek način prenapolnjen v svojem zunanjem videzu, toda v notranjosti je z izbiro hotaveljskega marmorja hladno, svečano in v oblikovanju bistveno bolj zadržano. Iz vhodne kamnite avle se prostor prelije v dvorano, obloženo z lesom. Prehod materialov od zunanje tople opeke, preko hladnega kamna, do toplega lesa v notranjosti dvorane pomeni prehod od toplega nagovora obiskovalcu do njegove priprave v hladu kamna na srečanje z umetnostjo, ki se obiskovalcu razkrije v toplem lesu. Rotunda ali osrednji valj ob dvorani je bil v konceptu prav tako namenjen gledališki ustvarjalnosti, saj so bili polkrožni hodniki namenjeni gledalcem, podij pa odru. Vloge pa bi bilo možno tudi zamenjati. Vsekakor bi veljalo razmisliti o uprizoritvi predstav tudi v tem prostoru.

Ob gledališču je bil za zadnjim odrom, s posegom v park, že od vsega začetka predviden tudi zunanji amfiteater oziroma zunanje gledališče z možnostjo montažnega prekritja. Večnamenski zunanji amfiteater bi bil namenjen prireditvam na prostem, letnim filmskim projekcijam, koncertom ... Vendar je do sedaj vse ostalo le na papirju.

Dodaten sklop razširitve gledališča v Novi Gorici predstavlja kasneje zgrajena mala dvorana. Projekt za malo dvorano ob gledališču v Novi Gorici je sicer nastal že leta 1998, a je šele leta 2011 doživel realizacijo. Mala dvorana je na zunaj oblikovana kot montažni kontejner v srebrni barvi, ki se navezuje na srebrno zasteklitev obstoječih aluminijastih profilov in po svojem izgledu noče konkurirati obstoječi arhitekturi v opeki. V svoji notranjosti pa se srebrni kontejner spremeni v črno škatlo - neke vrste camero obscuro, v kateri lahko zbrano sledimo dogajanju na odru. Vmesni filter med zunanjostjo in notranjostjo predstavlja v prvem nadstropju mini vhodni foyer, ki je tlakovan s hotaveljskim marmorjem in s povezovalnim kamnitim stopniščem s stekleno ograjo poskuša pripraviti obiskovalce na ogled predstave.

Povezava arhitekta Vojteha Ravnikarja z gledališčem je vidna tudi v njegovih scenografijah za prostor gledališča. V svojem plodnem ustvarjanju namreč ni oblikoval samo arhitekture, svojo umetniško svobodo je izražal tudi v scenografijah. Skratka, gledališče mu je pomenilo nekaj več, ne le stavbo, marveč tudi dogajanje v gledališču, na odru, zato se je vedno z veseljem lotil osnutkov za scene. In prav ti osnutki so značilni zanj: delal jih je namreč na skicirni papir z nalivnikom, potem pa je skico pobarval z izrazito močnimi črnimi in po navadi tudi rdečimi pasteli. S temi sproščenimi in barvitimi skicami je velikokrat povedal več kot z besedami. In tako je scena zaživela že veliko pred predstavo.

Robert Potokar Ljubljana, maja 2014

V drugem besedilu, na strani 54, ob predstavitvi nove knjižnice, pa je osrednji prostor Nove Gorice že formuliran in prikazan kot realizirano dejstvo, pa čeprav še vsi posegi niso bili izgotovljeni: “Z dokončanjem del na stavbi pokrajinske knjižnice v Novi Gorici se dokončno formira osrednji mestni javni prostor Nove Gorice. Grajeni rob, ki obdaja in določa že prvotno zasnovani reprezentativni trg novo načrtovanega mesta, je tako sklenjen. Diagonala Erjavčeve ulice, ki je izmaknjena iz ortogonalne logike novo načrtovanega mesta, se zariše v vogal novogoriške knjižnice. Zgradba tako simbolično zaključuje os, nekakšno prostorsko popkovino, ki veže pomembna referenčna prostora dveh mest - Travnik v historičnem jedru Gorice in 'travnik' kot reprezentančni javni trg pred občinsko palačo v Novi Gorici. Splet okoliščin in igra usode sta botrovala fenomenu, da je starogoriški Travnik dobil svoj pendant v novogoriškem, katerega ime - travnik - izhaja iz njegove dejanske poraščenosti s travo. Stavbni organizem nove goriške knjižnice je umeščen kot zaključek ortogonalne načrtovalske strategije, hkrati pa je zavezan organskemu zaledju zelenega oboda, v katerega se vrašča s formalno manj obvezujočo geometrijo. Tako nastali prostori, ki jih veže tema arkad, izpeljana iz arkadnega hodnika stavbe občinske skupščine, tvorijo urbano strukturo mestnega središča.”

V obeh tekstih se zariše pomen obstoječega konteksta, jasne opredelitve vloge osrednje občinske stavbe z zelenim travnikom pred njo ter simbolno in fizično navezavo mladega mesta Nove Gorice s staro Gorico, kar neposredno vpliva na zasnovo obeh stavb kulturno izobraževalnega programa, ki skupaj s stavbo občine določajo vizualno podobo in pomen osrednjega dela Nove Gorice.

“Odprtje zunanjega letnega avditorija, ki bo jeseni dobil jekleno pergolo s senčno streho, bo omogočilo različne prireditve v poletnem času - od gledaliških predstav, koncertov do letnega kina.”

Robert Potokar

arhitekt

Letni avditorij - pika na i

Obe stavbi sta bili končani z nekajletnim zamikom, gledališče leta 1994, knjižnica leta 2000. Manjkal je še povezovalni arkadni hodnik med njima, dokončan leta 2002, ki je nekaj časa deloval, čemur je bil prvotno tudi namenjen, kot dvignjena povezovalna pasarela med enim in drugim objektom, sploh v času, ko so na njem odprli zunanji lokal. Istočasno se je začela izvajati tudi krajinska ureditev zalednega odprtega zelenega prostora, ki se je iz nekdanje neurejene podobe transformiral v zeleni mestni park s sprehajalnimi potmi po razgibanem reliefnem terenu. Parku se je leta 2005 na obrobju Borovega gozdička priključila ureditev otroškega igrišča, ki v lepih dneh privablja družine z otroki. Leta 2011 je gledališče dobilo malo dvorano in ostala je še edina, že predhodno načrtovana, a neizvedena realizacija, ki pa se je z letošnjim letom 2025 uspešno zaključila. Odprtje zunanjega letnega avditorija, ki bo jeseni dobil jekleno pergolo s senčno streho, bo omogočilo različne prireditve v poletnem času - od gledaliških predstav, koncertov do letnega kina. Sam letni avditorij, ki sprejme 600 gledalcev, je zasnovan kot paviljonski objekt v odprtem prostoru in je z zunanjim arhitekturnim videzom umeščen med fasade gledališča in knjižnice, ki so izvedene v ometu, po tlorisni zasnovi pa sledi polkrožni obliki nekdanjih antičnih amfiteatrov.

V tridesetih letih sta se tako na ožjem območju kulturnega centra zaključili dve večji in več manjših investicij, ki so vse skupaj doprinesle k oblikovno enotno zaključeni celostni ureditvi osrednjega dela mestnega središča Nove Gorice. In šele sedaj, ob zaključku omenjenih investicij, se zavedam dejstva, da sem pri vseh projektih aktivno sodeloval in jih soustvarjal, seveda še najmanj pri osrednji stavbi gledališča, kjer sem se priključil kot zadnji člen v verigi sodelavcev Vojteha Ravnikarja, a pri ostalih projektih že kot soavtor in projektant arhitekture. Tako pri Goriški knjižnici Franceta Bevka, povezovalnem arkadnem hodniku, mali dvorani gledališča, izvedbeni zasnovi mestnega parka, sprejetem prostorskem aktu o zasnovi in razvoju širšega kulturnega centra Nove Gorice, kot pri dveh projektih letnega avditorija ob gledališču in sedaj pri njegovem dokončanju v letu 2025. Ob vsem tem se lahko le zahvalim življenjski usodi, da sva se z Vojtehom spoznala davnega leta 1988 in da sem imel kasneje skozi delo v biroju ob vseh različnih projektih priliko in možnost soustvarjati tudi podobo osrednjega dela Nove Gorice.

---