Kdo so bili dragomani?
Ni redko, da zgodovinske zgodbe zvenijo kot prizori iz pustolovskega romana. Še bolj presenetljivo pa je, da pogosto niso rezultat načrtnega iskanja. Ste se kdaj vprašali, kako se to zgodi? Kako med množico več sto let starega arhivskega gradiva nenadoma oživi prizor, ki nas prestavi v davno preteklost? Odgovor je preprost: v arhivih marsikdaj ni raziskovalec tisti, ki odkrije zgodbo, ampak zgodba sama najde njega.
Ob natančnem prebiranju in urejanju arhivskega gradiva nam pogosto pod roke pridejo zanimivi drobci preteklosti, ki jih sploh nismo iskali, in prav takšna naključja so pogosto začetek najbolj nepričakovanih odkritij.
Tako je bilo tudi ob pregledovanju enega izmed številnih arhivskih fondov znamenitih koprskih družin, ki se hrani v Pokrajinskem arhivu Koper. Gre za arhivski fond SI_PAK/0312 - Družina Tarsia. Iz arhivskega popisa, ki služi kot pripomoček za lažje iskanje in orientacijo po gradivu, je izstopala ena beseda, ki je vzbudila dodatno zanimanje - “dragoman”.
Med elitno skupino prevajalcev najdemo tudi posameznike iz naših krajev, med njimi so predstavniki uglednih koprskih družin, kot so Borisi, Bruti, Tarsia in Carli.
Dragomani - tihi vezni člen med svetovi
Beseda dragoman na prvi pogled spominja na latinsko besedo draco ali draconis, ki pomeni zmaja in se pogosto pojavlja v rimskih besedilih, mitologiji ter kasnejših srednjeveških spisih. Zato ni nenavadno, da beseda že na prvi pogled deluje skrivnostno in privlačno - a njena prava zgodba se začne drugje. Izraz izvira iz arabskega izraza tarjumān, ki se je v turškem jeziku ohranil kot tercüman in pomeni prevajalec. Prek srednjeveške latinščine (dragomanus) je izraz prišel tudi v evropske jezike. V Osmanskem cesarstvu je ta naziv označeval posebej izurjene ljudi, ki so služili kot uradni prevajalci in tolmači na najvišjih ravneh. Njihova vloga pa ni bila omejena zgolj na jezik, temveč so dragomani velikokrat delovali kot svetovalci, posredniki in celo vohuni. Najprimerneje bi jih lahko opisali kot tihi vezni člen med svetovi, v grobem razmejenimi na islamski vzhod in krščanski zahod.
Ker so bili muslimani pogosto izključeni iz neposrednega stika s tujimi, večinoma krščanskimi diplomati, so dragomani največkrat prihajali iz vrst kristjanov - Grkov, Armencev, sefardskih Judov in Benečanov. Ti so imeli kulturne vezi z Evropo, hkrati pa so bili vešči orientalskih jezikov, kot so turščina, arabščina in perzijščina, kar jim je omogočalo uspešno posredovanje med obema svetovoma.
Dragomani niso bili vedno zvesti zgolj enemu dvoru ali cesarstvu. Njihovo znanje, veščine in diskretnost so jih pogosto postavljali v položaj, kjer so prepletali vezi med različnimi vladarji in imperiji. Eden najbolj slikovitih primerov takšnega diplomatskega prehajanja je Bartolomeo Bruti.
V Carigradu so se potopili v študij turškega jezika in običaje
Svojo pot so dragomani pogosto začeli prav v Carigradu, kot vajenci oziroma “giovani di lingua”, v zavetju beneškega baila - beneškega veleposlanika pri osmanskem dvoru. Šola, ki je delovala v okviru bailove rezidence, znane tudi kot Bailagio, je bila prostor učenja, prilagajanja in prvega stika z drugačnim ter novim svetom. Tam so se mladi kandidati potopili v študij turškega jezika, spoznavali običaje in subtilnosti osmanskega protokola ter se počasi oblikovali v pozorne opazovalce sveta, ki se je raztezal med Benetkami in Bosporjem.
Ko so dovolj suvereno obvladali jezik in vedenje, so jih postopoma začeli vključevati v vsakdanje naloge beneške ambasade. Prevzemali so vloge prevajalcev pri uradnih srečanjih s predstavniki osmanske Porte, prebirali pisma in skrbeli za prenos sporočil, ki niso smela izgubiti ne besede ne pomena. Na tej stopnji so postali “dragomani piccoli”, a njihova naloga nikakor ni bila majhna.
Iz rodbine Tarsia so več kot stoletje izhajali številni prevajalci, pogajalci in dragomani, ki so služili Beneški republiki v Konstantinoplu.
Bailo, njihov mentor in voditelj, je imel medtem precej več kot le protokolarno vlogo. Skrbel je za diplomatske vezi med Beneško republiko in Osmanskim cesarstvom, pogajal se je o trgovskih privilegijih in hkrati budno pazil na interese beneških trgovcev. Nemalokrat je moral opravljati tudi naloge, ki so segale v sfero obveščevalne dejavnosti ali kriznega posredovanja. Dragomani so bili pri tem njegove oči, ušesa in nemalokrat tudi jezik.
Med dragomani tudi člani koprskih družin Borisi, Bruti, Tarsia in Carli
Tisti, ki so izkazali posebno spretnost in zvestobo, so lahko prejeli najvišji in najuglednejši naziv - “dragomano grande”. Ta častni naslov je beneški senat podeljeval le najbolj izkušenim in zanesljivim tolmačem, ki so izkazali izjemne diplomatske sposobnosti. “Dragomano grande” je imel ključno vlogo pri najpomembnejših pogajanjih in je bil edini dragoman, ki je smel ob bailu sodelovati na avdiencah pri sultanu ali velikem vezirju. Njegova prisotnost in posredovanje sta pogosto odločala o uspehu diplomatskih misij med Benetkami in Osmanskim cesarstvom. Poleg tega je obstajala še služba “dragomano da strada”, ki je spremljal baila na poti iz Benetk v Konstantinopel in mu pomagal pri diplomatskem službovanju.
O avtorjih
Jan Cotič je arhivist v Pokrajinskem arhivu Koper, dr. Meliha Fajić je kustodinja za kulturno zgodovino v Pokrajinskem muzeju Koper.
Med to elitno skupino prevajalcev najdemo tudi posameznike iz naših krajev. Med njimi so predstavniki uglednih koprskih družin, kot so Borisi, Bruti, Tarsia in Carli. Prve tri družine so bile pretežno dragomanske dinastije s koreninami na tedanjih beneških kolonialnih ozemljih, kot so Istra, Črna gora in Albanija. Na temo, ki se vsebinsko ne nanaša neposredno na družino Bruti, je pisala tudi Reka Šav v prispevku Razkrita skrivnost grba družine Bruti z dne 25. januarja 2025.
Do 17. stoletja so se nekatere veje teh družin že trdno ustalile v Konstantinoplu. Med letoma 1570 in 1670 se je v osmanski prestolnici zvrstilo pet generacij dragomanov v službi Beneške republike. Njihovi sorodniki so bili razpršeni po Beneškem in Osmanskem cesarstvu, njihove hčere in sestre pa so se poročale z drugimi dragomanskimi rodbinami ter z uglednimi družinami iz Benetk, Habsburške monarhije in širše Evrope. To priča o odprtosti in prepletenosti mediteranskega prostora tistega časa ter o tem, da so tudi posamezniki iz Kopra soustvarjali zgodovino širših regij.
Tvegana igra interesov in sumničenj
Dragomani niso bili vedno zvesti zgolj enemu dvoru ali cesarstvu. Njihovo znanje, veščine in diskretnost so jih pogosto postavljali v položaj, kjer so prepletali vezi med različnimi vladarji in imperiji. Eden najbolj slikovitih primerov takšnega diplomatskega prehajanja je Bartolomeo Bruti (ok. 1557-1591), izjemno spreten in drzen mož, ki je služil številnim gospodom, od Beneške republike, španskega in portugalskega dvora, angleške kraljice, moldavskega kneza, poljskega kralja Sigismunda III., vse do velikega vezirja Sinan paše. Njegova razvejana mreža zvez mu je omogočila dostop do samih vrhov osmanske diplomacije, a ga je hkrati vpletla v tvegano igro interesov in sumničenj. Leta 1591 se je njegova pot končala tragično. Aretirali so ga v Moldaviji, ga mučili, mu odrezali nos in ga na koncu zadavili. Cena za služenje več gospodarjem je bila visoka, pogosto tudi dokončna.
Podobna usoda je doletela tudi Marc'Antonia Borisija, enega prvih uradnih tolmačev osmanskega dvora z nazivom “dragomano grande”. Po 36 letih službovanja je bil leta 1620 usmrčen po ukazu velikega vezirja Istanköylü Güzelce Alija Paše. Povod za to naj bi bil niz zapletenih okoliščin: politične napetosti med Benetkami in Osmanskim cesarstvom zaradi piratskega napada, žaljiva pripomba, izrečena na račun vezirja, ter domnevna prisvojitev sultanove galije. Kar koli je bilo odločilno, je bilo dovolj, da je Borisi svoje zvesto služenje Serenissimi plačal z življenjem.
Barnaba Bruti je iz Kopra tlakoval pot v osmansko prestolnico
Iz rodbine Tarsia so več kot stoletje izhajali številni prevajalci, pogajalci in dragomani, ki so služili Beneški republiki v Konstantinoplu. Med njimi je bil tudi Cristoforo Tarsia, ki je s svojo kariero postavil temelje družinske tradicije. Rodil se je leta 1610 v Kopru. Njegov oče Agostino je bil poročen z Angelo iz plemiške hiše Bruti, hčerjo Giacoma Brutija, koprskega kapitana Slovanov (Capitaneus Sclavorum Justinopolis), in sestro dolgoletnega dragomana Barnabe Brutija.
Barnaba je bil eden prvih, ki je iz Kopra tlakoval pot v osmansko prestolnico kot dragoman v službi Serenissime. Cristoforo, skupaj z bratoma Marcom in Ruggierom, je s podporo vplivnih sorodnikov iz družine Bruti nadaljeval pot v Konstantinoplu, kjer so vsi trije postali začetniki neke vrste dragomanske “dinastije”. Cristoforo si je v osmanski prestolnici hitro pridobil ugled in vpliv. Naselil se je v četrti Pera (danes Beyoglu), kozmopolitskem središču evropske prisotnosti v mestu, kjer so živeli diplomati, trgovci, umetniki in učenjaki z vsega sveta. Poročil se je s potomko genovskih trgovcev Battistino Zanetti in si ustvaril številno družino. Dva izmed njegovih štirih sinov sta sledila njegovim stopinjam. Cristoforo je ostal v službi Serenissime več kot petdeset let - tiho navzoč v številnih prelomnih trenutkih diplomacije.
Tomaso Tarsia je utrdil prestiž rodbine
Družinsko tradicijo je z izjemnim uspehom nadaljeval njegov sin Tomaso Tarsia, eden najbolj cenjenih predstavnikov rodbine. Že v mladih letih je napredoval na najvišjo stopnjo, ki jo je lahko dosegel dragoman, saj je bil leta 1680 imenovan za velikega dragomana. Ta dogodek ni pomenil le osebnega uspeha, temveč tudi uresničitev prizadevanj, ki so se med člani družine oblikovala že v zadnjih letih življenja Cristofora. Tomasov položaj je pomenil prestiž, odgovornost in hkrati simbolno potrditev ugleda, ki si ga je rodbina Tarsia z leti utrdila v diplomatskem svetu Beneške republike.
Pomembno vlogo je odigral med veliko osmansko vojno leta 1683, ko so habsburške sile skupaj s Poljsko in Beneško republiko porazile Osmane pri Dunaju. Kot beneški posrednik in tolmač je v Konstantinoplu sodeloval pri ključnih diplomatskih pogajanjih in obveščevalnih dejavnostih, ki so vplivale na razmerja med sprtimi stranmi. V službi Beneške republike je vztrajal vse do svoje smrti, ki je verjetno nastopila okoli leta 1714, zagotovo pa pred letom 1716. Na to nakazuje arhivski dokument fonda SI_PAK/312 - Družina Tarsia, T.e. 1, številka 7 - pismo bajla Memea iz istega leta, napisan tik pred izbruhom nove vojne med Benetkami in Osmanskim cesarstvom.
Podatek iz dokumenta ponuja nov uvid v doslej uveljavljeno domnevo, da je Tomaso Tarsia umrl leta 1716. Tomaso je z bratom Giacomom prevajal tudi beneškemu odposlancu Carlu Ruzziniju na pogajanjih, ki so pripeljala do sklenitve mirovnega sporazuma v Sremskih Karlovcih leta 1699. Do teh pogajanj je prišlo po dolgotrajni in izčrpavajoči vojni med Osmanskim cesarstvom in članicami Svete lige (Habsburška monarhija, Poljsko-litvanska unija, Beneška republika in Rusko cesarstvo), ki se je začela po neuspešnem osmanskem obleganju Dunaja leta 1683. V naslednjih letih so sile Svete lige postopoma zavzele več pomembnih ozemelj, med drugim so Benečani osvojili grško Morejo (Peloponez).
Družinsko tradicijosta nadaljevala nečaka
Po poročanju zgodovinarja Paladina (1917, 103, 200) je Giacomo Tarsia umrl po 26. aprilu 1702 v Konstantinoplu. Za seboj je zapustil številne otroke, ki so podedovali njegovo premoženje. Njegov brat Tomaso in sestra Angela se nista nikoli poročila, zato nista imela neposrednih dedičev. Tomaso, dolgoletni veliki dragoman, je že v letih 1690/1691 sestavil svojo oporoko, ki jo je kasneje, leta 1712, še dopolnil (gl. Christian Luca, 2013). V njej je del svoje zapuščine namenil nečakoma Giovanniju Battisti in Cristoforu II., sinovoma pokojnega brata, ki sta takrat kot “giovani di lingua” služila pri beneškem veleposlaništvu. Iz oporoke je razvidno, da si je Tomaso med dolgoletno službo pridobil le skromno premoženje, predvsem v obliki premičnin, medtem ko so nepremičnine izhajale iz družinske dediščine.
Hiša družine Tarsia, ki je v velikem požaru v Carigradu leta 1660 pogorela, je bila pozneje obnovljena. V njej so ponovno zaživeli starši, Tommaso, Giacomo, Angela ter Giustina, ki je v hiši ostala vse do poroke. Ob tej priložnosti je kot doto prejela novo hišo, v katero se je preselila s soprogom, genovskim plemičem Marc’Antoniem Mamuca della Torrejem. Po določilih oporoke je bil Tomaso pokopan v kapucinskem samostanu sv. Jurija v carigrajski četrti Pera. Istemu samostanu je zapustil tudi denarno darilo, kar je bilo njegovo zadnje dejanje pripadnosti mestu, v katerem je preživel svoje življenje in kariero.
Tako je Tomaso predstavljal pomembno povezavo med starejšim Cristoforom Tarsio, svojim očetom, in Cristoforom II Tarsio, svojim nečakom, ki sta skupaj z Giovanniem Battisto nadaljevala dragomansko dejavnost.
Dokumente so pregledovali že leta 1960
Dokumenti v arhivskem fondu družine Tarsia so shranjeni v papirnatem ovitku, ki je bil predhodno uporabljen v drug namen. Na njegovi notranji strani je vidna letnica 1960, kar nakazuje, da so arhivisti v 60. letih 20. stoletja ali pozneje dokumente sistematično urejevali in združevali na tak način. Na prednji strani ovitka je označeno, da naj bi šlo za kopije originalov z letnico 1684, vendar podrobnejša analiza kaže, da to ne drži. Domnevamo, da gre za napako, saj se v skoraj vseh dokumentih pojavlja ime Cristoforo Tarsia. Razlikovati je treba med dokumentom iz leta 1684, ki se verjetno nanaša na starejšega Cristofora iz družine Tarsia, ter ostalimi spisi, v katerih nastopa njegov soimenjak in vnuk Cristoforo II Tarsia. Glede na vsebino in navedene letnice lahko preostale dokumente, tako originale kot kopije, umestimo v kasnejše obdobje, med leti 1714 in 1719, torej v čas delovanja bratov Cristofora II in Giovannija Battiste v okviru dragomanskega posla. To potrjujejo tudi besedila, ki ponekod izrecno navajajo, da sta bila potomca dedka Cristofora, očeta Giacoma in strica Tomasa - velikega dragomana.
Iz dopisov je mogoče razbrati ne le omenjeno osebno udeležbo bratov, temveč tudi širši zgodovinski kontekst, ki ga razkriva sama vsebina dokumentov. V dokumentih št. 1-5 so navedeni podatki, kot so na primer “zadnje novice”, ki vključujejo uradna obvestila o sprejetih zakonih in dogovorih med Beneško republiko in Osmanskim cesarstvom po vrnitvi beneškega baila iz Konstantinopla z dne 28. februarja 1715. V dokumentu št. 8 iz leta 1718 najdemo zapis o prevzemanju odgovornosti dragomanske službe Giovannija Battiste Tarsie po njegovih prednikih. V njem je tudi omenjena njegova udeležba pri obrambi Krfa, v drugih pomorskih in kopenskih ekspedicijah ter pri opravljanju diplomatskih nalog.
Beg iz Konstantinopla
Posebej zanimiva sta dokumenta št. 10 in 11, ki predstavljata nadaljevanje dokumenta št. 1 oziroma dopolnjujeta isto vsebino, vendar iz osebnega pogleda Cristofora Tarsia. Iz teh dokumentov je razvidno, da so Benetke, sodeč po navedenih letnicah, prišle v spor z Osmanskim cesarstvom. Giovanni Battista je tedaj deloval na krščanskih tleh, medtem ko je njegov brat Cristoforo ostal v Konstantinoplu.
Dokumenta št. 10 in 11 podrobneje osvetljujeta del zgodbe, ki opisuje prošnjo Cristofora za izplačilo dolgov in nadaljnjo podporo po njegovem begu iz Konstantinopla. Spor, o katerem je govora, lahko povežemo z vojno, ki je potekala med letoma 1714 in 1718 med Osmanskim cesarstvom ter Beneško republiko in avstrijsko Habsburško monarhijo. Vpliv vojne je segel tudi do beneških dragomanov, ki so kot posredniki med obema državama pogosto postali ujetniki političnih razmer. Osmansko cesarstvo je na začetku vojne dosegalo uspehe predvsem v Grčiji in na Kreti, kjer je Benečanom odvzelo več pomembnih ozemelj. Leta 1716 pa je osmanska vojska doživela velik poraz v bitki pri Petrovaradinu, kjer jo je premagala avstrijska vojska pod poveljstvom princa Evgena Savojskega.
Kljub osmanskemu pritisku je Beneška republika uspela ohraniti Krf, ki je bil za Benečane strateško izredno pomemben. Osmanske sile so leta 1716 poskušale zavzeti otok, vendar so bile v obsežni in odločilni obrambni bitki odbite. Vojna se je končala 21. julija 1718 s podpisom Požarevskega miru v mestu Požarevac (današnja Srbija). Mirovno pogodbo so podpisali Osmansko cesarstvo na eni ter avstrijska Habsburška monarhija in Beneška republika na drugi strani. Ta pogodba je preoblikovala razmerja sil in ozemeljske meje v jugovzhodni Evropi - Beneška republika je sicer izgubila več ozemelj v Grčiji, vendar ji je bil Krf formalno priznan kot njen teritorij.
Kulturni ambasadorji preteklosti
Dragomani so postopoma izginjali z zgodovinskega prizorišča, dokler niso dokončno izginili v 19. stoletju, predvsem zaradi modernizacije imperijev in vzpona nacionalnih diplomacij. A njihova vloga je ostala pomembna, saj bi bile brez njih številne politične, kulturne in trgovske izmenjave bistveno težje, če ne nemogoče. Danes se redko spomnimo na te kulturne ambasadorje preteklosti, še manj pa se zavedamo, da so bili med njimi tudi ljudje iz naših krajev. Zgodba družine Tarsia je dragocen opomin, da je bil Koper nekoč del širšega sveta, ki je segal vse do sultanove palače v Konstantinoplu. In da je vloga prevajalcev (danes pogosto spregledana) nekoč odločala o usodah cesarstev.