Zaključni boji za osvoboditev Primorske so terjali veliko življenj

Ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne moramo potomce in širšo javnost seznaniti, kje in kako so na Primorskem potekali zaključni boji in pogajanja, da so bili postavljeni temelji za priključitev Primorske k matični domovini.

V času ob koncu druge svetovne vojne je širše območje Ilirske Bistrice postalo izredno pomembno tako za nemške okupacijske sile kot za napredujoče enote 4. armade Narodno osvobodilne vojske Jugoslavije (v nadaljevanju NOVJ) zaradi svoje geostrateške lege.

Skozi ilirskobistriško kotlino sta potekali dve glavni pomembni cestni povezavi. Ena od njiju je povezovala Ljubljano s hrvaškim mestom Reka in preostalim delom jadranske obale, druga pa je vodila iz Trsta skozi Podgrad in Rupo do Reke. Te cestne komunikacije so poleg železniške povezave Ljubljana-Pivka-Sežana in Pivka-Reka omogočale hiter prehod in premeščanje vojaških enot ter dobre možnosti za oskrbovanje le-teh tako na Jadranu in posledično v notranjosti goratega Balkana kot v nižinskem delu severne Italije.

Napredovali po več kot šest kilometrov na dan

Četrta armada NOVJ je bila ustanovljena 2. marca 1945. Ofenziva 4. armade NOVJ za osvoboditev Slovenskega Primorja se je začela 20. marca 1945 in je trajala točno 49 dni. Pri pripravi načrta operacij so štabni častniki iz 4. armade NOVJ izračunali, da bodo njihove enote do doline Soče potrebovale 57 dni. Kot končni rok za dosego tega cilja so si zadali datum 15. maj 1945. Pri načrtovanju so upoštevali, da bodo enote napredovale približno po pet kilometrov na dan, kar je ustrezalo povprečju ofenzivnih operacij na takem zemljišču v drugi svetovni vojni. Vendar je bila ofenziva 4. armade NOVJ tako silovita, da so enote v povprečju napredovale več kot šest kilometrov na dan in s tem zaključile vse operativne naloge osem dni pred načrtovanim rokom (Kostić, 1978, str. 458).

Pri tem napredovanju so enote 4. armade NOVJ, posebej na območju med Reko in Ilirsko Bistrico utrpele izredno hude izgube, kar priča o silovitosti zaključnih operacij in visokem tveganju ter preračunljivosti poveljnikov 4. armade NOVJ.

Zelo velike izgube na obeh straneh

Danilo Damjanović v svoji knjigi Šesta dalmatinska udarna brigada navaja, da je brigada v zaključnih bojih med Reko in Ilirsko Bistrico izgubila kar 132 svojih pripadnikov, medtem ko jih je bilo 462 ranjenih (Damjanović, leto izdaje neznano, str. 254, e-vir).

Šesta dalmatinska brigada je vsak dan bojev “odpisala” kar 34 svojih borcev. Če vemo, da so enote v povprečju napredovale po šest kilometrov dnevno, je vsak osvobojeni kilometer ozemlja brigada “plačala” s šestimi mrtvimi ali ranjenimi pripadniki.

Tudi nemške izgube so bile zelo velike. Po izračunih iz aprila 1945 je bilo v uvodnih spopadih na območju Reke in Ilirske Bistrice udeleženih približno 20.000 nemških vojakov. Proti koncu aprila 1945 je iz Istre in Trsta na to območje naknadno prispelo še približno 3000 vojakov. Na podlagi števila ujetih Nemcev pri Ilirski Bistrici (16.000 ujetnikov) lahko izračunamo, da je tu izgubil življenje vsak tretji nemški vojak (Butorović, 1975, str. 536).

Kljub vsem izgubam se je ofenziva 4. armade NOVJ z uradno kapitulacijo nemškega 97. armadnega korpusa pri Ilirski Bistrici dne 7. maja 1945 končala zmagovito, a cena zmage je bila vsekakor zelo visoka.

Marija Fatur, Petrova iz Zagorja, kjer je bila podpisana kapitulacija 97. armadnega korpusa, se je takole spominjala dogodkov: Nekega jutra, sama se ne spomni natančnega datuma, so partizani v hišo pripeljali dva visoka nemška častnika. Posedli so ju za njihovo družinsko mizo v največji sobi. Nemška častnika sta bila večino časa tiho, tudi ponujenega likerja se nista dotaknila, kar je Marijo in njene sestre močno presenetilo. Mamica Francka jim je obrazložila, da se Nemca najbrž bojita, da je liker zastrupljen. Nemška častnika so kmalu zatem odpeljali nazaj proti Ilirski Bistrici, domači ju niso nikoli več videli. Šele nekoliko kasneje so domači izvedeli, da je bila prav v njihovi hiši podpisana predaja vseh nemških enot na področju Ilirske Bistrice (Čeligoj, V., 2005. 7. maja 1945 zjutraj ob 6. uri in 4 minute končala 2. svetovna vojna na Primorskem! V Pivške novice).

Večina vseh žrtev med 4. in 7. majem

Kako siloviti boji so bili v Bistriški dolini, nam potrjuje najdeni dokument na (UE) Ilirska Bistrica. Dokument vsebuje seznam 120 evidentiranih posamičnih in pa skupnih grobišč nemških vojakov, ki so padli prve dni meseca maja na območju občine Ilirska Bistrica. To je eden redkih ohranjenih dokumentov na območju Republike Slovenije. V teh grobiščih je pokopano najmanj 1391 nemških vojakov, ki so padli v zaključnih operacijah ali bili pobiti kot vojni ujetniki.

Pri analizi omenjenega dokumenta smo primerjali lokacije množičnih grobišč in datume zaključnih bojev. Pri tem smo ugotovili, da na ožjem območju Ilirske Bistrice, Dolnjega in Gornjega Zemona obstaja najmanj 28 lokacij z najmanj 667 padlimi ali pobitimi pripadniki 97. armadnega korpusa (B. Šestan, 2025, str. 66).

Ob podrobni analizi dokumenta in časovni umestitvi v zadnje trenutke zaključnih operacij smo prišli do ugotovitev, da je velika večina (nad 90 odstotkov) vseh žrtev padlo ali bilo pobito med 4. in 7. majem 1945 (Ferenc, 2004, str. 160-168, e-vir).

Odločilna vlogaborcev prekomorcev

Posebej moramo poudariti pomen naših prednikov, prekomorcev, ki so v sestavi 26. dalmatinske divizije predstavljali udarno moč divizije v bojih za Klano in Ilirsko Bistrico. Odločilno vlogo so v zaključnih bojih za osvoboditev Primorske in bojih v Bistriški dolini opravile artilerijske in pa tankovske enote, katerih posadke so bile po večini sestavljene iz prekomorcev.

Pomen kapitulacije nemškega 97. armadnega korpusa na območju Ilirske Bistrice je za širše razumevanje zaključnih operacij v Sloveniji v začetku maja 1945 nedvomno zelo velik. Ne nazadnje je nemški 97. armadni korpus edina velika nemška enota, ki se je ob koncu druge svetovne vojne v celoti vdala na slovenskih tleh.

Razlog tudi tiči v tem, da partizani niso varčevali ne z življenji ne materialom ali tehniko, ampak so vse skupaj podvrgli samo enemu cilju- čimprejšnjemu zavzetju Trsta, Istre in Primorske. Prav ta raznovrstnost, prilagodljivost in predrznost pa tudi zavestno žrtvovanje pri odločanju in poveljevanju ter vodenju so pripomogli k temu, da so Istra in Slovensko primorje (p)ostali del nove Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ).

Danes, 80 let po koncu največje bitke ob koncu 2. svetovne vojne na slovenskih tleh, se lahko s ponosom ozremo na prednike, ki so izbojevali zmago za Slovensko primorje. Predniki so v spomin na padle borce 4. armade, prekomorce in padle domačine verificirali leta 1966, ko je bil za praznik Dan borca odkrit spomenik na Hribu Svobode v Ilirski Bistrici. Za kaj več podatkov o zaključnih bojih leta 1945 si lahko ogledate na spodnji povezavi.

https://www.pokrajinskimuzejkoper.si/si/aktualno/80-let-konca-ii-svetovne-vojne-na-primorskem-maj-2025

---