Bojkot in aroganca kot vladina avtogola
Mučno je bilo gledati in prebirati izjave voditeljev Levice in Gibanja Svobode, ki so rezultate nedeljskega referenduma interpretirali kot njihove zmage. Dobro jutro, ampak na nedeljskem glasovanju se ni glasovalo o nezaupnici vladi ali Janezu Janši, ampak o zavrnitvi oziroma potrditvi zakona, ki ga je s podporo vladne koalicije proizvedla ekipa kulturne ministrice. Ta zakon je ljudstvo v skladu z demokratičnimi pravili, ki jih imamo, zavrnilo. Pika.
Pogovarjamo pa se lahko o posledicah takšne odločitve in o vzrokih za dokaj presenetljiv razplet. Čeprav zanikata, je bila odločitev za bojkot glasovanja s strani Svobode in Levice velika napaka. V kampanji sta zgolj pozivali svoje privržence k bojkotu, razpravo o vsebini pa sta prepustili nasprotnemu taboru. S podcenjevanjem najbolj osnovnega demokratičnega orodja, neposrednega odločanja z oddajo glasu, sta še podžgala neopredeljene državljane, da so se iz golega kljubovanja podali k volilnim skrinjicam, češ: vi pa mi že ne boste govorili, da o tem, za koga in na kakšen način bomo porabljali javni denar, ne bom odločal. Ta aroganca, ki veje z oblastnih struktur, je vedno bolj vidna in je že dosegla podobno stopnjo arogance, ki smo ji bili priča ob zadnjem vladanju Janševe vlade. Iz tega miselnega vzorca je tudi poreferendumska trditev kulturne ministrice Aste Vrečko, da so pravzaprav oni zmagovalci, ker se 75 odstotkov ljudi zaradi njihovega poziva ni udeležilo glasovanja. A v vladi res menijo, da so Slovenci tako neuki, da ne vedo, da približno polovica teh, ki niso glasovali, ne hodi na noben referendum ali volitve, tako da jih ne morejo avtomatično prišteti v njihov tabor? Tudi sicer širša ministrska ekipa s svojimi svetovalci vse bolj izgublja stik z realnim življenjem, kot da bi živela v svojem mehurčku, izoliranem od vsakdanjosti.
Ta aroganca, ki veje z oblastnih struktur, je vedno bolj vidna in je že dosegla podobno stopnjo arogance, ki smo ji bili priča ob zadnjem vladanju Janševe vlade.
Vendarle je treba poudariti, da za Golobovo vlado ni še nič izgubljeno. V letu do volitev lahko popravijo svoje napake, a je predpogoj za to, da se jih sploh zavedajo. Protivladni tabor je tokrat res zmagal, a v absolutnih številkah ta zmaga ni bleščeča. SDS je s 400.000 glasovi, katerim moramo odšteti še podporo drugim sredinskim in desnosredinskim strankam, daleč od morebitne zmage na volitvah. Tako nedeljski rezultat ne opravičuje zahtev po odstopu vlade. Je pa res, da so z Golobovim polomom narasle delnice Vladimirja Prebiliča kot svežega obraza, morda se bo pojavilo še kakšno novo, tretje ime. Omrežja, ki izbirajo voditelje levosredinske politike, so namreč ugotovila, da jim Golobova ekipa ne zagotavlja obstanka na oblasti.