Nikoli končana zgodba
Starejši se boste spomnili sovjetskega partijskega in državnega vodje Leonida Iljiča Brežnjeva, čigar zadnja leta vladanja so poimenovali obdobje stagnacije. Po njegovi smrti leta 1982 niti reforme niso mogle rešiti sistema in država je osem let zatem razpadla.
Primerjava s sedanjim stanjem na RTV Slovenija je kar pravšnja. Res je, da RTV prispevek do januarja letos ni bil dvignjen 12 let, zaposleni pa imajo srečo, da so javni uslužbenci in se jim plače zvišujejo. Manj sreče ima RTV, ker se jim nenehno dvigujejo stroški dela, že tako med najvišjimi med javnimi servisi. Jasno je tudi, zakaj so se tako na desno in levo nagnjene vlade upirale višanju prispevka. Ne le zaradi političnih razlogov, ampak zato, ker so pričakovale, da bodo na RTV sami razumeli potrebo po temeljiti reformi. Tam sistemske težave raje prelagajo v prihodnost in se sprenevedajo, da bo vse rešeno, če se bo prispevek letno ustrezno povišal. Nič ne slišimo o poglobljeni analizi (ostarele) kadrovske baze, nesorazmernih obremenitvah zaposlenih, ko eni izgorevajo, nekateri pa prihajajo le po plačo, višjih normah, izračunu stroška minute programa ali koliko se lahko prihrani z vse bolj digitaliziranim poslovanjem. Po ocenah poznavalcev bi lahko število zaposlenih, če bi izpeljali ustrezno reorganizacijo, zmanjšali za 20-odstotkov.
Svet RTV je s sklepom zadnje seje reze spretno porinil v roke upravi pod taktirko Natalije Gorščak, ki sicer ne skriva, da bi že jutri ukinila koprski RTV center.
Nova epizoda poskusa reševanja našega medijskega giganta znova kaže, kako na RTV Slovenija še vedno mislijo, da lahko v nedogled nadaljujejo z dosedanjo politiko. Zdi se, da so prejšnji “politizirani” sveti javnega zavoda bolje razumeli delovanje RTV kot sedanji, “depolitizirani” svet, ki že drugič v svojem mandatu težave skuša reševati z ukinjanjem programov in tudi pošiljanjem ljudi na čakanje. Za razliko od leta 2023, ko je črno na belem zapisal ukinitev orkestrov, Radia Si in regionalnih programov, je s sklepom zadnje seje to spretno porinil v roke upravi pod taktirko Natalije Gorščak, ki sicer ne skriva, da bi že jutri ukinila tako koprski kot mariborski RTV center. “Pa saj je iz Ljubljane na Primorsko le dobra ura vožnje,” je nedavno rekla zaposlenim v Kopru. Če je že država centralizirana, pa naj bo še bolj RTV. Sveža epizoda likvidnostnih težav izvira iz manjkajočega priliva za manjšinske programe. Država jih ni zagotovila, menda tudi zato, ker nima pojasnila, kam je šlo 15 milijonov evrov namenskih sredstev v zadnjih dveh letih.
Sicer pa je vsaj Koper, od koder so nekoč v Ljubljano prihajali zajetni novci od oglasov v Italiji, že tako blizu samoukinitve, ker se odhajajočih kadrov ne nadomešča. V Ljubljani vodijo mehko fazo izčrpavanja. Ko bosta na veselje Gorščakove in podpornikov oba glavna vira težav končno odpravljena, kje, za vraga, se bodo na bodoči RTV Ljubljana še lotili rezov?