Sonetje (ne)sreče

Sodobnim generacijam pogosto očitajo, da premalo berejo in redko razmišljajo o književnosti, še posebej poeziji. Da ta trditev morda ne drži povsem, dokazuje nov ustvarjalni projekt Oddelka za slovenistiko UP FHŠ. Mladi se želijo ustvarjalno izražati in vstopati v literarne dialoge s tradicijo, če jih ustrezno motiviramo ter uporabimo medije, ki so jim blizu. To dokazujejo študentke dodiplomskega študija Slovenistike, ki so se preizkusile v pisanju sonetov z motiviko, značilno za francoski simbolizem, zlasti poetiko Arthurja Rimbauda.

Rezultat njihovega ustvarjanja so multimedijski posnetki, ki so na voljo širšemu občinstvu na platformi YouTube, kot tudi razstava, ki jo lahko obiščete v prvem nadstropju Fakultete za humanistične študije UP.

Pisanje soneta ali kako ujeti Proteja

Eno od božanstev iz starogrške mitologije je morski prerok Protej, ki nenehno spreminja svojo podobo, da bi ubežal tistemu, ki ga lovi – zato ga je skoraj nemogoče ujeti. Pisanje soneta se v metaforičnem smislu zdi kakor lov na Proteja. Tudi sonet se skozi zgodovino književnosti kaže kot izziv, ki se marsikateremu pesniku ali pesnici zdi skoraj neobvladljiv. A prav v trenutku, ko ga pesnik/pesnica uspe ujeti v oblikovno popolnost, sonet razkrije svojo presenetljivo prilagodljivost in neizčrpen izrazni potencial. Kako torej sonet, ki je zasnovan na formalni strogosti, še danes ostaja ena najbolj priljubljenih in trdoživih pesemskih oblik? Kako lahko taka oblika uspešno izraža diametralno nasprotne vsebine - od ljubezenskega hrepenenja in portretov oseb do filozofskih traktatov, religioznih izpovedi ter satir?

Literarni zgodovinarji so večinoma enotni, da je sonetna oblika nastala v 13. stoletju na Siciliji, kjer je na dvoru Friderika II., velikega mecena umetnosti in znanosti, delovala znamenita sicilska šola. Med ohranjenimi deli iz tega obdobja je približno 20 sonetov, od katerih večino pripisujejo Giacomu da Lentiniju, zato ga marsikje v svetovni literarni zgodovini omenjajo kot izumitelja sonetne oblike. Od takrat se je skozi osemstoletni razvoj v različnih kulturnih okoljih pojavilo nešteto sonetnih in sonetoidnih oblik. Tako ločimo tri tipe sonetov, ki so v literarni zgodovini najpogostejši in najbolj uveljavljeni: italijanski, francoski in angleški.

Italijanski (petrarkistični) tip soneta temelji na jambskem enajstercu, verzu z enajstimi zlogi, v katerem se izmenjujejo nenaglašeni in naglašeni zlogi. Ima 14 verzov, razporejenih v dve štirivrstičnici in dve trivrstičnici. Rima v štirivrstičnicah je bodisi oklepajoča bodisi prestopna (abba / abba oziroma abab / abab), v trivrstičnicah pa sta najpogostejši verižna (cdc / dcd) ali povratna (cde / cde, cde / dce ali cde / edc). Zahvaljujoč Francetu Prešernu je prav ta model soneta prevzela tudi slovenska literarna tradicija. Posebnost italijanskega tipa soneta je “povsebinjenje” same oblike oziroma posebna dinamika med pesniško zgradbo in gibanjem pomena, tj. vsebine pesmi.

Italijanski tip soneta je zgrajen po posebnem principu zrcaljenja zvočne in pomenske strukture ter nenavadne igre kontrastiranja. Če v štirivrstičnicah najdemo vprašanje, bo v trivrstičnicah odgovor; če je v prvem delu teza, bo v drugem antiteza; če se v prvem delu razvija napetost, lahko v drugem pričakujemo sprostitev ipd. Lahko bi rekli, da ta oblika na svojevrsten način odseva anatomijo človeškega mišljenja in ustvarjanja ali, kot je zapisal Boris A. Novak v uvodni študiji za antologijo Sonetov (2004): “Sonet je jezikovni mikrokosmos, ki odseva makrokosmos človeškega sveta. Sonet je svet v malem.”

Francoski tip soneta je zelo podoben italijanskemu – tako podoben, da ga mnogi raziskovalci razumejo kot podvrsto italijanskega. Od italijanskega se pravzaprav razlikuje le po dveh značilnostih: po drugačnem zaporedju rime v trivrstičnicah in po verzu, ki ni več enajsterec, marveč dvanajsterec, t. i. aleksandrinec.

Angleški (elizabetinski ali shakespearjanski) sonet pa ima povsem drugačno sestavo: tri štirivrstičnice s prestopno rimo (abab / cdcd / efef) in en rimani distih (gg). Temelji pa na t. i. jambskem petercu, ki mu je v primerjavi s slovenskim enajstercem odvzet en zlog, torej ima skupaj deset zlogov, med katerimi je pet naglašenih. Od tod izhaja tudi ime “peterec”. Kompozicija se bistveno razlikuje od italijanske ne le oblikovno, temveč tudi v načinu artikulacije sveta. Pri angleškem tipu soneta namreč ni več ravnovesja med dvema kompozicijskima deloma, na katerem temelji interpretativna napetost italijanskega soneta. Ravno nasprotno, zadnji distih pogosto razkriva bodisi preobrat bodisi moralni nauk same pesmi. Prav zaradi te razlike v kompoziciji se mnogi literarni teoretiki še danes (upravičeno) sprašujejo, ali ima angleški sonet sploh sonetno obliko.

Arthur Rimbaud in poetika sinestezije

Kot smo že povedali, so se soneti skozi stoletja razvijali in prilagajali različnim kulturnim okoljem in pesniškim poetikam. Med njimi so tudi francoski avtorji iz druge polovice 19. stoletja, ki so sonetu vdihnili novo zvočno podobo in vsebino. V delih francoske moderne lirike pri avtorjih, kot so Charles Baudelaire, Stéphane Mallarmé, Paul Verlaine in drugi, soneti zasedajo izjemno pomembno mesto. To velja tudi za opus Arthurja Rimbauda (1854–1891), čigar razburljivo življenje in še bolj razburljivi verzi še danes navdušujejo s svojo zvočnostjo in provocirajo s svojo težko razumljivostjo. Prav Rimbaud je avtor enega izmed najbolj razlaganih in hkrati še vedno najbolj zagonetnih sonetov, ki s svojo inovativnostjo presega meje časa in literarnih konvencij. Gre za sonet z naslovom Samoglasniki, ki se začenja s slovitimi verzi: “A črn, E bel, I rdeč, U zelen, O moder: / nekoč povedal bom o vaših rojstvih tajnih.” (prevedel Brane Mozetič)

Zakaj torej pri Rimbaudu zvoki dobijo svoje barve in kako nam to lahko razkrije skrivnosti rojstva? Ena od možnih razlag temelji na teoriji sinestezije. Ta pojem opisuje pesniško sredstvo, kjer eno čutno področje dojemamo skozi zaznave drugega – zvoke lahko vidimo, dotike poslušamo, vonjev pa se dotikamo. Podobno idejo najdemo v Baudelairejevi programski pesmi Ujemanja, vendar Rimbaud to zamisel razvije še dlje od Baudelaira, ki je menil, da je takšnega “čutilnega” vzporejanja zmožna le pesniška intuicija. Pri Rimbaudu je sinestezija povezana s teorijo o razdiranju vseh človekovih čutil, ki jo je predstavil v t. i. Pismih vidcu. V Samoglasnikih sinestezija tako postane ključ do širšega in bolj poglobljenega dojemanja resničnosti. Rimbaudov pristop omogoča dostop do neizrekljivega – resnice, ki ni omejena z logiko jezika in razuma. Pesnik v tej ekstatični povezavi različnih čutnih zaznav išče kanček resnice in odkriva nov pesniški jezik, ki presega materialni svet besed in sega v globlje plasti bivanja.

Poleg pravkar opisane razlage so se skozi čas pojavili tudi povsem drugačni pristopi k Rimbaudovemu sonetu. Eden takšnih, ki je v 60. letih v Franciji sprožil celo nacionalno razpravo, trdi, da je razlagalni ključ tega soneta pravzaprav v grafičnem prikazu črk, ki jih je mogoče preoblikovati v erotično podobo ženske. Po tej interpretaciji bi obrnjena črka A predstavljala nožnico (črna barva in motivi, kot je kosmati steznik), črka E, nagnjena na stran, prsi (bela barva, motivi šotora, ledenika), obrnjena črka U lase (motivi trave in valov), I usta in O oči, kar je neposredno omenjeno tudi v sami pesmi. In voilà – ali ni prav v ženski skrivnost našega rojstva? Čeprav je ta interpretacija v literarni zgodovini večinoma zavrnjena, ostaja še danes prisotna kot provokativen način razmišljanja o pomenu Rimbaudovega soneta. Prav v tej neskončni igrivosti se skriva moč Rimbaudove poetike, saj njegova poezija ostaja odprta za vedno nove interpretativne možnosti – ali sinestetične, erotične ali povsem metafizične narave. Obenem vabi k literarnim dialogom, ki so lahko tako intelektualni kot ustvarjalni. K temu so prispevale tudi študentke Oddelka za slovenistiko UP FHŠ, ki so se v okviru projekta Sonetje (ne)sreče lotile (re)interpretacije in ustvarjalnega raziskovanja tako Rimbaudove poetike kot tudi lastnih svetov.

Ustvarjali poskusi naših študentk

Na podlagi pridobljenega znanja v okviru predmetov Uvod v književnost in Svetovna književnost 2: od renesanse do sodobnosti so študentke Oddelka za slovenistiko UP FHŠ dobile nalogo, da svoje velike svetove strnejo v mikro obliko soneta ter hkrati ustvarijo poklon poetiki Arthurja Rimbauda.

Naja Podbrežnik v sonetu Neizrekljivo skozi intimno prizmo barv razmišlja o zvenu, intenzivnosti in (ne)zmožnosti artikulacije ljubezni. Prav skozi dinamiko barv avtorica v duhu Rimbaudove poetike poskuša osvetliti različne odtenke znotraj partnerskega odnosa in raziskuje, ali je sploh mogoče lirsko izraziti ekstazo dveh bitij, povezanih v ljubezni.

Na podoben način Daša Mlakar v sonetu Že pogled je lahko dovolj raziskuje fenomen pozdravov, ki postajajo pozabljeni, neustrezni, nepotrebni ali celo prazni. Prav zaradi medsebojne odtujenosti in posledične odtujenosti od jezika avtorica v svojem prizadevanju najti “nov recept” išče avtentično komunikacijo in bližino s sorodnimi bitji. V zaključku soneta pa avtorica odpira vprašanje, kako sploh artikulirati misli ob poslavljanju od dragih ljudi oziroma ali je izgubo mogoče izraziti z besedami.

Sonet Nale Novak Jarh Tedenski recap ponuja avtentičen pogled na (lirski) čas ter raziskuje značilna modernistična motiva dolgočasja in niča. Dnevi v tednu tako postanejo lestvice različnih tonov, medtem ko se čas spreminja v krog neskončnega ponavljanja, kjer le redki trenutki dajejo iluzijo smisla.

Arjana Cah v sonetu Pojem vam: “DOBER TEK” s pomočjo različnih izraznih možnosti sinestezije in estetike grdega, ki je značilna za francosko poezijo s konca 19. stoletja, prikaže povsem nenavadno in groteskno stvarnost, v kateri prevladujejo žuželke, črvi in kače. Ta peklenska podoba se postopoma razkriva kot krožnik testenin, kar lahko razumemo kot avtoričino nekoliko ironično obarvano zamisel, da pekel morda ni onstransko oddaljeno mesto, temveč se skriva v vsakdanjih stvareh.

Tia Koren v sonetu Praznična beda razkriva temno plat praznikov - za bleščečimi lučkami in decembrskimi začimbami, ki jih je toliko, da jih lirski subjekt zaznava z očmi, se skrivata praznina in tema. Sonet zaključi z ostro družbeno kritiko – pod prazničnim bliščem se skriva smrad, ki ga proizvaja družbeni sistem, ki ljudi obravnava kot potrošno blago.

Mentor projekta je bil asist. Vanja Petrović. Lepo vabljeni k ogledu!

---