Zakaj imajo mediji in algoritmi težavo s spoli?
Danes skorajda ne mine dan, ko nas mediji ne bi obveščali o tem, da je neka oseba spremenila spol, da je nekdo javno obelodanil svojo spolno identiteto ali da trans ljudje (transspolni, interspolni, nebinarni idr.) predstavljajo družbeni problem in kulturno nelagodje za institucije, skupnosti in okolja, v katerih živijo in se udejstvujejo. Te informacije v medijski krajini nemalokrat spremlja viralna senzacionalizacija, stigmatizacija, patologizacija in dehumanizacija. Ker mediji proizvajajo in odražajo temeljne vrednote, prioritete in izzive družb in skupnosti, se na Oddelku za medijske študije UP FHŠ tudi lotevamo premisleka spolov v kontekstu medijskih industrij, komunikacijskih tehnologij, informacij, podatkov in algoritmov.
Če mediji ne delujejo v skladu z načeli pluralnosti, raznolikosti,
enakosti in pravičnosti spolov, prispevajo k marginalizacijam in
diskriminacijam zaradi spola.
Mediji so v zgodovini nastajali in delovali pod vplivom patriarhalnih spolnih struktur, ki so po “naravnem” redu stvari spregledovale in zapostavljale ženske in LGBT+ osebe. Šele z drugim valom feminizma in postopno uveljavitvijo koncepta spolne identitete od petdesetih do devetdesetih let 20. stoletja so se začeli oblikovati novi načini razmišljanja o spolu. Vendar je ta nova učena vednost o spolu in spolni identiteti odmevala le v ozkih akademskih in intelektualnih krogih, ni pa prišla hitro do medijev ali pa je v medije pronicala na poenostavljen način.
Čeprav so mediji nedavno postali bolj obveščeni in občutljivejši pri poročanju o osebah, ki se ne istovetijo s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, v resnici še naprej na več načinov prispevajo k ohranjanju spolnega binarizma, ki temelji na prepričanju, da obstajata samo dva spola (moški in ženski), ki da ustrezata dvema ločenima biološkima spolnima določenostma. Današnja medijska industrija je v vseh segmentih (organizacija, proizvodnja, potrošnja) še vedno globoko spolno binaristična in kot taka redno zapostavlja in razveljavlja perspektive, izkušnje in zgodbe trans ljudi, ki se nahajajo med ali onkraj omenjenih dveh ločenih spolskih kategorij. Spolni binarizem je oblika nepluralnega in nevključujočega zamišljanja spola, ki je resda globoko zakoreninjeno v kulturnih, družbenih, političnih in zgodovinskih kontekstih, a ima v današnjih medijih, informacijah, podatkih in algoritmih precej vdane posnemovalce in sledilce.
Mediji spol še vedno prevladujoče obravnavajo kot izključno binarni pojav.
Težave medijev s spoli
Mediji spol še vedno prevladujoče obravnavajo kot izključno binarni pojav. To pomeni, da v vseh novinarskih žanrih vsakodnevno samoumevno prikazujejo ljudi kot moške ali ženske. Pri tem pogosto širijo prevladujoče predstave o primerni in uspešni moškosti in ženskosti. Tudi oglaševalska industrija praviloma uporablja konvencionalne scenarije moškosti in ženskosti, ki ne krepijo raznolikih in vključujočih sporočil in podob. Novinarske kulture so trdno sidrane v binarni spolni okvir, zaradi česar so novinarji_ke, katerih izdelki spol upovedujejo pluralno, raznoliko in vključujoče, precej redki_e v profesiji. Delo novinarjev_k pač odraža prevladujoče vrednote medijske industrije in kulture, ki je močno binarno ospoljena.
Če mediji ne delujejo v skladu z načeli pluralnosti spolov (priznavanje vseh spolov in spolnih identitet), raznolikosti spolov (upoštevanje različnosti spolov oziroma spolnih identitet), enakosti spolov (enake možnosti in enaka obravnava ljudi različnih spolov oziroma spolnih identitet v družbi), pravičnosti spolov (pravična obravnava ljudi različnih spolov oziroma spolnih identitet glede na njihove potrebe v družbi), prispevajo k marginalizacijam in diskriminacijam zaradi spola. Temu je tako zaradi kulturne pristranosti medijev, saj ti praviloma odražajo poglede prevladujoče ali večinske kulture na spol, kar pomeni, da prispevajo k ohranjanju stereotipov, predsodkov, stigem in težav s pluralnostjo, raznolikostjo, enakostjo in pravičnostjo spolov (PREPS). Na primer, preferiranje moških pozicij, perspektiv in glasov kot vrednejših, verodostojnejših, uporabnejših in razpoložljivejših od ženskih, transspolnih, interspolnih, nebinarnih ali drugih, vodi v ponotranjenje takih videnj spolnih statusov, izrazov in pozicij tudi v vsakdanjem življenju medijskih potrošnikov_c. Nato prevladujoče preferirani glasovi postanejo tudi prevladujoči zastopniki družbene realnosti. Tudi dobri, resni in verodostojni mediji se premalo zavedajo lastnih moškosrediščnih medijskih logik in optik, ob tem pa imajo težave tudi z doslednostjo upovedovanja spolov; nek medij se lahko na deklarativni ravni zaklinja k prej navedenim PREPS načelom, v svojih izdelkih pa v resnici proizvaja predstave, ki nasprotujejo tem načelom. Manko doslednosti je moč zaznati znotraj posameznih medijev, še večjega pa med mediji.
V zadnjih dveh desetletjih so družbeni mediji spremenili način, kako se spolne identitete razkrivajo, predstavljajo in osmišljajo v digitalni medijski krajini. Spletne platforme so namreč omogočile, da so marginalizirane skupine, vključno z LGBT+ osebami, našle svoj medijski glas in medijsko eksistenco. Kljub temu pa so se s platformnimi mediji pojavili novi izzivi, saj so postali torišča spletne diskriminacije, izključevanja, sovražnega govora in javnega linča. Ob tem pa platforme kot javna infrastruktura komuniciranja omogočajo plasiranje laži, manipulacij, strahu in sovraštva v zvezi s spolom (npr. neokonservativno anti-gender gibanje). Ko platforme moderirajo (pregledujejo) in filtrirajo vsebine, hkrati lahko soustvarjajo nevidnost določenih vsebin. Če označujejo LGBT+ vsebine kot “vsebine za odrasle”, ker se manjšinske spolne in seksualne identitete napačno interpretira kot seksualna vsebina, take prakse filtriranja normalizirajo cisnormativnost in heteronormativnost in okrepijo negativne povezave med LGBT+ vsebinami in področjem nedovoljenega.
Težave algoritmov s spoli
Če so bili množični mediji (časopis, radio, film, televizija) nekoč institucije, ki so izražale ključne vsebine in prioritete družbe, pa danes ta status središčnosti privzemajo platforme družbenih medijev, kjer prevladujejo prevladujoče podobe moškosti in ženskosti, ki se vsiljujejo kot inštrukcije in recepti, kako biti pravilen_na, uspešen_na, ustrezen_na. Spletne platforme in aplikacije, ki temeljijo na algoritmih, pa za svoje delovanje potrebujejo podatke. Algoritmi nam pomagajo pri različnih vsakdanjih odločitvah. Ker so algoritmi praktično povsod navzoči in ker jih običajno dojemamo zgolj kot suhoparne matematične izračune, pogosto tudi zaupamo v ustreznost njihovih predlogov in še lažje spregledamo, da lahko delujejo tudi diskriminatorno in izključujoče.
Ključne skupine ljudi, ki razvijajo algoritme in ki odločajo, kateri podatki bodo sploh zbrani, praviloma niso spolno, rasno, generacijsko raznolike. Tako algoritmi kakor podatki, na katerih temeljijo algoritmi, so sestavni del okolja, zato preferirajo tiste pojave in prakse, ki prevladujejo v okolju in ki jih je lažje zajeti. Algoritemski predlogi usmerjajo naše izbire in odločitve, usmerjajo naše vedenje, krepijo lahko napačna stališča, redke institucije algoritme celo uporabljajo pri odločanju, katere kandidate_ke naj povabijo na razgovor za službo. Ko ljudje na spletu brskajo po informacijah, se zanašajo na iskalnike in njihove predloge, ki lahko odvračajo ljudi od lastnih iskanj informacij.
Ker so številni algoritmi oblikovani z namenom pospeševanja potrošništva, načeloma registrirajo količinsko prevladujoče informacije, na ravni spolov so to uveljavljene podobe moškosti in ženskosti, kar lahko celo okrepi družbene neenakosti in pristranskosti, kadar koristijo določenim skupinam ali osebam oziroma ko naredijo določene skupine ljudi bolj vidne od drugih. Na prevladujoče razumevanje vloge žensk kaže tudi podredljivost in poslušnost digitalnih glasovnih asistentk.
Če po eni strani izpostavljamo neenako obravnavo oseb na podlagi spola, pa so trans osebe še dodatno izločene. V okoljih, kjer še ni prišlo do pravnega priznanja spola, so namreč z vidika podatkov skorajda neupodatkovljene. Če je razumevanje spolne identitete zamišljeno kot fiksna in neprehodna izkušnja (bodisi moški bodisi ženska), je tudi zajemanje podatkov binarno in ne zajema prehodnih spolnih identitet. Ravno zato je algoritemska logika problematična, ker spole ljudi splošči zgolj na površinsko informacijo, ki še zdaleč ne poda celovite slike o osebi. Raziskave tudi opozarjajo, da umetna inteligenca (jezikovni modeli) pri ustvarjanju besedil jasno ospoljena imena povezujejo s tradicionalnimi vlogami (ženska imena z besedami dom, družina, otroci; moška imena z besedami posel, plača in kariera), algoritmi pa pripisujejo tudi bolj raznolike poklice moškim (učitelj, zdravnik, voznik), ženskam pa nekatere stereotipne ali tradicionalno podcenjene vloge (prostitutka, gospodinja, kuharica).
Za vključujočo družbo
Naša družba se počasi pomika proti večji spolni občutljivosti in vključujočnosti, vendar je to proces, ki ga ovirajo diskriminatorne družbene norme, namerno podžigani strahovi in trdovratni predsodki. Mediji imajo ključno vlogo pri ozaveščanju in obveščanju, zato je njihova odgovornost, da kot infrastruktura javnega komuniciranja krepijo PREPS družbo. Le upamo lahko, da bodo dobri mediji kljub oviram in izzivom vztrajali in še naprej soustvarjali kakovostno in verodostojno razpravo o spolih in spolnih identitetah. Priznavanje resničnosti vseh spolov bo oblikovalo družbo, kjer bo vsakdo lahko tudi s pomočjo medijev in algoritmov prišel v položaj, iz katerega bo javno občutenje in izražanje spolne identitete spoštovano, pravica do spolne integritete slehernika_ce pa zagotovljena in varovana.
dr. Tadej Praprotnik, dr. Vlado Kotnik (Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem)