Apple je pod kapo, kaj pa Netflix?
V Slovenijo je minuli teden prišla težko pričakovana novost. Pet mesecev po potrditvi zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS) je Apple poslovenil vmesnik novega mobilnega operacijskega sistema iOS 18. Slovenščina je tako dobila svoje mesto tudi v applovem digitalnem svetu, v pričakovanju slovenskih podnapisov pa so še uporabniki pretočnih platform tipa Netflix, Disney+ in drugih. Bitka je torej dobljena, vojne pa še zdaleč ni konec.
Sodeč po spletnih komentarjih se nekateri “mai contenti” sprašujejo, zakaj sploh potrebujemo slovenščino v digitalnem svetu in če “nima ministrstvo za kulturo bolj pametnega dela”. Odgovor na taka vprašanja je sila preprost. Z nebrzdanim tehnološkim napredkom jeziki izginjajo. Tisti jeziki, ki za korporacije, kot je Apple, doslej niso obstajali oziroma zanje niso bili zanimivi.
Vsi mogoči jezikoslovci že leta opozarjajo na strm padec ravni poznavanja slovenščine, pa tudi drugih jezikov. Zavedanje, da je jezik temeljna vrednota, je očitno pri nekaterih že zdavnaj pozabljeno, sploh med zanamci. Pri tem ima eno ključnih vlog tudi digitalizacija. Jezikovna izbira mladih, ki večji del dneva preživijo na globalnih spletnih platformah in družbenih omrežjih, je povečini angleščina. Slednja se je že tako prikradla v slengovske govorice, da je jezik najmlajših generacij že težko razumljiv. Nič ni narobe s tem, da se jezik spreminja, toda nebrzdano pohabljanje (in pozabljanje) slovenskega knjižnega jezika bi lahko imelo katastrofalne posledice za slovensko kulturo. Tehnologija se bo razvijala dalje, slovenski jezik pa mora obstati in obstajati, tako fizično kot digitalno. Če smo ministrstvu za kulturo pred tedni dali črno piko zaradi bitke proti koprskim tablam, si ta teden ministrica za kulturo Asta Vrečko in evropska poslanka Irena Joveva zaslužita čebelico. A kot rečeno, do konca vojne je še nekaj bitk.
Nedopustno in nedostojno je, da multinacionalke s toliko naročniki in toliko prihodki zapostavljajo slovenski jezik. Velikost - ali majhnost, če hočete - nekega trga nikakor ne upravičuje diskriminacije nekega jezika in kulture.
Vseeno se lahko sprehodimo skozi minulo leto in se spomnimo prve dobljene bitke. Tako strokovna kot laična javnost sta leta opozarjali na diskriminacijo slovenščine pri korporacijah, kot je Apple. Zato je ministrstvo za kulturo že ob nastopu mandata obljubilo, da se bo angažiralo na tem področju. Kot kaže, so mislili resno in že oktobra imenovali medresorsko delovno skupino, ki je bila zadolžena za pripravo novele zakona o javni rabi slovenščine. Cilj je bil tako pregledati trenutno zakonodajo in predlagati spremembe, da bi učinkoviteje uveljavljali slovensko jezikovno politiko tudi na novih tehnoloških platformah.
V procesu priprave novele zakona se je ministrica v Bruslju srečala tudi s predstavniki družbe Apple in jim predstavila zahteve novega zakona. Poudarila je, da podpora slovenščini z novim zakonom ne bo več samo želja, temveč zakonska zahteva. Decembra se je ministrstvu v boju za slovenščino pridružila tudi Irena Joveva, ki je v pismu izvršnemu direktorju Appla pozvala k spremembi pristopa do enotnega digitalnega evropskega trga in k uporabi slovenskega jezika na njihovih napravah in operacijskih sistemih.
Ministrstvo za kulturo je nato pripravilo novelo zakona, ki je stopil v veljavo novembra lani. S tem se je tako slovenščino širilo v operacijske sisteme računalnikov, pametne telefone in avtomobile. Stari zakon tega ni omogočal, saj je bil sprejet pred 20 leti, ko o teh napravah sploh še nismo razmišljali.
Žal pa obveze, ki jih zapoveduje zakon, ne veljajo za ponudnike pretočnih vsebin, kot je denimo vse bolj priljubljeni Netflix. Evropska zakonodaja namreč zahteve po možnosti slovenskih podnapisov ne more zapovedati s slovenskim zakonom. Manjše jezikovne skupine si pa tako, vsaj v očeh Evropske unije, enakopravnega pristopa ne zaslužimo. To se ne pozna samo na Netflixu, temveč tudi na drugih ponudnikih pretočnih storitev, kot je denimo Disney+, Amazon Prime Video, HBO Max in še številni drugi.
Seveda je tudi za to potrebnega nekaj razumevanja. Povsem jasno je, v kakšnem času živimo. Tudi to je jasno, da podjetja vodi želja po čim višjih prihodkih. Ne moremo, oziroma ne smemo pa sprejeti argumentacij podjetij, kot je Netflix, v smislu, da je lokalizacija vsebin in priprava podnapisov tehnično in cenovno zahtevna. Da je to mogoče, dokazujejo že številne druge platforme, denimo sistemi Android, zdaj Apple ter Škoda in Volkswagen, ki pa tako ali tako že dolgo znata slovensko. Nedopustno in nedostojno je, da multinacionalke s toliko naročniki in toliko prihodki zapostavljajo slovenski jezik. Velikost - ali majhnost, če hočete - nekega trga nikakor ne upravičuje diskriminacije nekega jezika in kulture. Meje, ki so postavljene okrog nekega jezika, so meje posameznikovega sveta. Seveda si te meje lahko razširimo s poznavanjem in učenjem nekega drugega jezika, a pravica do materinščine bi morala obstajati prav v vseh svetovih. Tudi digitalnih.