Posebna teža olimpijskih medalj
Slovenska olimpijska odprava se je v domovino vrnila s tremi odličji, z zlatima in s srebrno medaljo. Več, manj ali v okviru pričakovanj? Če upoštevamo najštevilčnejšo slovensko reprezentanco v zgodovini iger in (ne le navijaške) želje, ki pa niso vedno uresničljive, potem bi bil izkupiček lahko tudi boljši. Po drugi strani velja v isti sapi povedati, da je že uvrstitev na olimpijske igre v globalno vse bolj zaostreni športni konkurenci dosežek, ki ga ne gre podcenjevati.
V tem kontekstu se je treba spomniti, da smo bili v ekipnih igrah z žogo zastopani z nepredstavljivimi tremi reprezentancami, kar v seštevku praktično pomeni polovico slovenske olimpijske odprave. Matematika pa je preprosta. V števec medalj lahko 14 oziroma 15 članov kolektivnega športa prispeva v idealnem scenariju le eno medaljo. Nič več. Slovenija tudi po Parizu ostaja brez ekipnega odličja, ki mu je bila s košarkarji že v Tokiu nadvse blizu.
Los Angeles 2028 ni tako oddaljen. Ali pač. V športu se lahko marsikaj zasuče v delčku sekunde. Dnevi, tedni in leta pa hitro tečejo za vse. Športni vlak nima prav veliko olimpijskih postaj.
Podobna ugotovitev velja tudi tri leta pozneje za rokometaše, ki so bili včeraj zadnje upanje za olimpijsko medaljo. Na poletnih igrah so jih slovenski športniki v času državnosti osvojili skupno 31. Tako kot leta 2021 se je zadnja na seznam znova vpisala Janja Garnbret. Nesporna kraljica športnega plezanja je bila pred sobotnim finalom zanesljiva stava za zlato odličje, ki pa ji seveda ni padlo samo v naročje. Kot je potrdil razvoj dogodkov, še bolj pa čustveni odziv po ubranitvi naslova, je morala na poti do vrha premagati številne ovire, tudi neoprijemljive, ki jih prinaša največji športni festival na svetu. Močan pečat so mu vtisnili tudi Primorci.
Naposled sta dve od treh medalj v slovensko olimpijsko zakladnico prispevala Koprčana. Andreja Leški je poskrbela za nadaljevanje trofejnega niza slovenskih judoistk na igrah in to kar z zlatim odličjem. Vse je opravila v enem zamahu oziroma tekmovalnem dnevu. Časovna komponenta je vsekakor pomembna. Toni Vodišek je bil psihološke bitke tudi v dolgih čakalnicah, ki so zaznamovale vetrovno loterijo v marsejskem zalivu. Bržkone bo znal srebrno odličje ob krstni predstavitvi formule kite v olimpijskem sporedu še bolj ovrednotiti čez čas, ko bo z mislimi pri naslednjih olimpijskih igrah.
Los Angeles 2028 ni tako oddaljen. Ali pač. V športu se lahko marsikaj zasuče v delčku sekunde. Dnevi, tedni in leta pa hitro tečejo za vse. Športni vlak nima prav veliko olimpijskih postaj. Tudi zato velja spodobno obeležiti dosežke slovenskih predstavnikov v Parizu. Osrednji sprejem bo nocoj v Ljubljani, jutri bodo domače olimpijce pozdravili v Kopru. Lahko s(m)o ponosni.