Vsi smo čefurji nekoga drugega

Če bi geslo francoske revolucije “svoboda, enakost, bratstvo” preslikali v sodobni govor, bi najbrž na tem mestu govorili o demokraciji, družbeni enakosti in humanističnem univerzalizmu. To naj bi bilo vodilo tistega pravega, razvitega zahodnega sveta. Vse, kar ni v skladu s tem, ne sodi nikamor, kaj šele na otvoritveno slovesnost olimpijskih iger. Te vendarle izvirajo iz Grčije, ki je zibelka evropske kulture. Pa je res?

Že od začetka največjega športnega dogodka - ki ni več samo striktno športni - po zobeh vlačimo otvoritveno slovesnost, ki je na noge pognala širšo (povečini katoliško) javnost. Družbena omrežja je preplavilo zgražanje nad domnevno sprevrženim in dekadentnim performansom, ki naj bi poustvaril Da Vincijevo zadnjo večerjo in ponudil žaljenje krščanske vere na športni prireditvi, ki jo spremlja ves svet. Zadeva ni enolična, toda začnimo na začetku.

Prvič, kaj je pravzaprav namen otvoritvene slovesnosti? Na državi gostiteljici je, da se odloči, čemu bo posvetila glavnino pozornosti pri snovanju programa - bo to zgodovina športa v državi ali zgodovina celotne države. Francija se je letos odločila za drugo možnost. Temu ne moremo oporekati.

Otvoritev olimpijskih iger je razgalila dvoličnost krščanskih in desnosučnih političnih klik. Kot so dokazali, politična korektnost pride v poštev samo, ko je govora o veri, zaničevanje istospolno usmerjenih in transspolnih oseb pa opravičuje svoboda izražanja.

Drugič, obglavljenje Marije Antoanete, ki je bilo prikazano ob nastopu ene globalno najbolj priznanih francoskih glasbenih skupin, ni bilo satanistično, kot so nekateri vpili. Giljotina še danes velja za simbol francoske revolucije in komur se to zdi neokusno, se spreneveda. Tudi Jezusovo križanje je bilo krvavo, pa ga vsako leto na nekem trgu množično uprizarjajo.

Tretjič, ples transspolnih oseb za dolgim omizjem ni predstavljal “Da Vincijeve Zadnje večerje”, temveč bakanalijo, “fešto” starogrškega boga plodnosti in vsega “grešnega”, Dioniza. Zanimivo bi bilo slišati pripombe čez tovrstni performans, če bi ga izvajali heteroseksualni moški in razgaljene lepotice z lepotnih tekmovanj.

Otvoritev olimpijskih iger je razgalila dvoličnost krščanskih in desnosučnih političnih klik. Kot so dokazali, politična korektnost pride v poštev samo, ko je govora o veri, zaničevanje istospolno usmerjenih in transspolnih oseb pa opravičuje svoboda izražanja. Zanimivo je tudi, da je štiriurni dogodek, ki naj bi ogrožal krščanske vrednote, v njihovih očeh popolnoma zasenčil deset in več mesečno morijo na Bližnjem vzhodu. Poraja se vprašanje, od kod izvira ta kristjanofilski mit?

Zavrtimo čas tja nazaj v renesanso, ko se je začelo evropsko osvajanje sveta in se je dokončno kristalizirala kapitalistična družba, z njo pa tudi mit, ki še danes gradi zid med evropskim geografskim kontinuumom in domnevno nazadnjaškim, nekrščanskim svetom južno od Sredozemskega morja. “Posnemajte Zahod, najboljšega izmed vseh svetov”, se glasi geslo evrocentrizma, ki temelji na prevladi krščanske vere in mita o grških prednikih. Helenizem so renesančni misleci gladko priključili evropskosti in si mirno prisvojili Staro Grčijo. Tako se je zgradil koncept “drugosti”, ki je danes osnova za vsa politična obračunavanja.

Zahodnjaki imamo iskanje “drugega” že prirojeno. Vsak kulturno opazen znak že lahko postane označevalec meje, ki bo napihnila naš mehurček in nas razdelila na “nas” in “njih”. Ko pride do te delitve, je stvar rešena. Imamo sovražnika in se takoj lahko lotimo obračuna. Nihče na Zahodu si pa ne prizna, da je nekje, na drugem koncu sveta nekdo, ki na nas gleda zviška. Tudi v Sloveniji nam krepko primanjkuje tovrstne samorefleksije. Vsi smo čefurji nekoga drugega, bi lahko parafrazirali kritiko evrocentristične ideologije egiptovskga ekonomista Samirja Amina.

A kot rečeno, zgodba o otvoritveni slovesnosti letošnjih olimpijskih iger ni enolična. Težko verjamemo, da snovalec prireditve ni želel nikogar užaliti, kot je zapisal v opravičilu. Namen je bil povzročiti razburjenje in povišati gledanost, kar mu je brez dvoma uspelo. Toda ne moremo se izogniti vprašanju, če je bilo v času skrajne polariziranosti svetovne družbe res modro režirati tako prireditev. Varnostna tveganja so na letošnji olimpijadi bistveno višja kot na preteklih štirih. Grožnje so prihajale z vseh mogočih koncev. Najprej s strani islamskih fundamentalistov, ne bi bilo čudno, če bi zdaj kako grozilno pismo poslala še katera izmed krščanskih skrajnih skupin.

V umetnosti naj bi obstajala absolutna svoboda, kar nedvoumno drži. Toda olimpijske igre niso samo umetniška, temveč predvsem športna in tudi politična prireditev. Pri tem pa absolutna svoboda, žal, ne obstaja. Umetnost je tudi tista, ki naj bi - poleg tega, da naj bi nastavljala ogledalo - združevala. Seveda je prav, da vsi dobijo svoje mesto pod žarometi, a ob primernem času in na primernem kraju. Pa so bile olimpijske igre res napačna izbira?

Na tem mestu bi bilo smiselno zaključiti - zaključiti z besedami istrskega aktivista Liama Backerja: “Koper ni pripravljen na parado ponosa. Ravno zato jo nujno potrebuje.”

---