Elvis Šahbaz: Izolan, ki kitaro uglašuje na srce

Izolski filmski festival Kino Otok je letos postregel s svojo jubilejno 20. edicijo. Sklepnega dejanja, za katerega sta poskrbela Izolana, eksperimentalni filmar Davorin Marc in kitarist Elvis Šahbaz, pa poleg vseh videnih filmov obiskovalci gotovo ne bodo zlahka pozabili. Tokrat bomo v rubriki Zvočni bazar pozornost posvetili glasbenemu delu kreacije, ki je ujeta na ploščku, naslovljenemu Beyond dreams. Gre za Šahbazovo tretje zvočno popotovanje, ki od svojih predhodnjikov, Io in Parenzana blues izstopa po svoji melanholičnosti, nič manj pa ni tiste pristne čutnosti, ki smo je bili do sedaj vajeni od “strica iz Cetor”.

Ko pomislim na Elvisa Šahbaza, se mi v mislih najprej utrne pojem pristnosti. Morda tudi zato, ker se z Elvisom osebno poznava in lahko z gotovostjo trdim, da na njem ni ničesar zlaganega. Elvis kot oseba kar žari od svoje preprostosti, tiste pristne “ištrijanskosti. Taiste preprostosti pa ne gre pripisati glasbi, ki jo izvaja, saj na vseh treh albumih lahko slišimo tehnično dokaj zahtevne melodije, ki jih izolski kitarist s filigransko natančnostjo izvablja iz najlonskih strun klasične kitare.

Ob poslušanju prvenca Parenzana blues in njegovega naslednika Io, bi nešolani glasbenik, kakršen sem sam, gotovo pomislil, da je bil Elvis Šahbaz tekom življenja še kako deležen klasične glasbene izobrazbe. Toda to je daleč od resnice. Elvis je glasbenemu šolanju spretno izognil. Bolje rečeno, se je šolanje izognilo Elvisu. Kot je nekoč dejal, ga ob prihodu v Izolo na lokalni glasbeni šoli niso sprejeli med učence kitare in ga preusmerili na učenje trobente, nato pa odslovili češ, da “nima posluha”. Res je, Elvis Šahbaz je samouk, ki dokazuje, da nikoli ni prepozno. Ob poslušanju tretjega albuma Beyond dreams se zdi, da je danes 55-letni Elvis Šahbaz v petih letih, odkar je izšel album Io, še napredoval.

Album, ki te zaziblje v trans

Kot rečeno, je glasba na albumu Beyond dreams še bolj melanholična in izraža globoke čustvene nianse. Človeku v srce seže že uvodna, tudi najdaljša skladba na albumu naslovljena Prelude. Gre za slabih osem minut čistega ktiarskega užitka, pri katerem se zdi, da kitara igra sama. Klinc, lahko bi rekli, da igrata kar dve. Šahbazu to omogoča izpiljena raba arpeggio in legato tehnike igranja, ki privede do tekoče in povezane melodije. Upal si bom trditi, da čeravno ne gre za miniaturo, spominja na skladbo Lagrima Francisca Tarrege.

Šahbaz, podobno kot Tarrega, v svojih skladbah uporaba preproste, a učinkovite harmonije in s prehodi iz molovskega v durovski ključ ustvarja opojne melanholične kontraste. Tarrega in Šahbaz sta si podobna tudi v svoji dinamiki. Oba se poslužujeta različnih dinamičnih stopenj, od pianissima do mezzoforte. Tako izvrstno poudarjata čustvene spremembe in kontraste med posameznimi deli skladb. Prav tako na podoben način rahlo upočasnita tempo in s tem skladbi dodajata izraznost.

Tudi kanček optimizma

Poleg uvodne skladbe Prelude so na albumu še druge izjemne kompozicije, ki poslušalca popeljejo na melanholično, a čutno zvočno popotovanje. Drugo mesto na albumu je pripadlo skladbi Trans. Slednja nadaljuje s hipnotičnim ritmom in tekočimi arpeggi, ki ustvarjajo občutek nenehnega gibanja in transformacije. Zdi se, kot da skladba poslušalca nežno vodi skozi Šahbazov sanjski svet, kjer se čas in prostor razblinita.

Mature je nekoliko počasnejša skladba, ki izstopa zaradi svoje tehnične kompleksnosti. Tu Šahbaz še posebej pokaže svojo virtuoznost in sposobnost subtilnega prepletanja melodij. Vsak ton je izbran s skrbnostjo, vsaka fraza ima svoj namen. Skladba deluje kot refleksija o času in preteklih izkušnjah, kar dodatno poudarja njeno melanholično naravo.

Basso, na drugi strani, prinaša kanček optimizma. Skladba spominja na deževen aprilski dan, ko nenadoma posije sonce. Elvis, ki se je tudi sam rodil aprila, skozi to skladbo izraža upanje in svetlobo, ki ju najde tudi v najbolj oblačnih trenutkih življenja. Ta skladba je kot zvočna metafora za tiste redke trenutke, ko se po dolgem dežju končno prikaže mavrica.

Andry je še ena optimistična skladba, vendar ohranja globoko čutnost, značilno za Šahbazovo glasbo. Je lahkotnejša, a še vedno prežeta z iskrenimi čustvi. Podobno kot Selfy, ki se smiselno nadaljuje in nadgrajuje razpoloženje, ustvarjeno v Andry, tudi te skladbe predstavljajo svetlejšo plat Šahbazovega ustvarjanja, kjer se melanholija prepleta z rahlim optimizmom.

Speranza se po dinamiki spet približa Tarregi. Šahbaz s premišljenimi prehodi in subtilnimi dinamičnimi spremembami pričara skladbo, ki je hkrati močna in nežna, polna upanja in melanholije. Podobno kot v Lágrimi, tudi tu vsak ton nosi svojo težo in pomen, kar ustvarja čustveno bogato in kompleksno zvočno pokrajino.

Čakajoč odrešitev pred ovinkom za Cetore

Kaleidoscope 7 najbolje ponazarja kontrast med melanholijo in optimizmom. Vsak del skladbe se prepleta z različnimi čustvi, kar ustvarja zvočni kalejdoskop, kjer se svetloba in tema nenehno izmenjujeta. To je verjetno najbolj kompleksen in čustveno intenziven del albuma, ki poslušalca popelje na pravo čustveno vrtiljak.

Album se zaključi s skladbo Goldish, ki pričara posebno atmosfero, podobno občutku, ko čakaš na avtobusni postaji med Baredi in Kortami, pri ovinku za Cetore, kjer domuje Šahbaz. Ta skladba je kot nostalgičen spomin na tiste osamljene trenutke, ko uživaš v hladnem poletnem vetriču, opazujejoč, kako se svet počasi premika okoli tebe. Je zaključek, ki poslušalca pusti v stanju mirne refleksije, obogatenega z izkušnjo celotnega zvočnega popotovanja.

Elvis Šahbaz je z Beyond Dreams ustvaril album, ki presega preprosto glasbeno izkušnjo. To je globoko čustveno potovanje, ki poslušalca vodi skozi različne pokrajine melanholije in upanja, skozi trenutke introspekcije in ekstaze. Njegova glasba je iskrena, pristna in polna čustvene globine, kar potrjuje, da je Elvis Šahbaz eden najpomembnejših sodobnih kitaristov. Album Beyond Dreams je dokaz, da je prava kitara uglašena na srce, in Šahbazova glasba seže naravnost v dušo poslušalca, kjer pusti trajen vtis.

---