Tudi v Sloveniji triumf za populiste
Če drugega ne bodo slovenski volilci tokrat skoraj zagotovo izboljšali svoj “rekord” udeležbe na evropskih volitvah. Doslej namreč še nikoli niso presegli 30-odstotne udeležbe, po javnomnenjskih raziskavah in glede na odziv na predčasnem glasovanju pa gre sklepati, da se bo na volišča podalo več kot tretjina volilnih upravičencev. Pri vsem ostalem pa je volilna kampanja pokazala skromen nabor in omejen domet slovenskega političnega razreda.
Razočaranje nad ponudbo in občutek, da s svojim glasom tako ali drugače v Bruslju ne moremo vplivati na nič, kar je sicer glavni razlog za visoko volilno abstinenco Slovencev, nista razloga, da v nedeljo ne oddamo svojega glasu.
Tokrat ima volilec Janez Novak na voljo raznoliko in pestro izbiro z vseh političnih tokov: od levice do desnice, popoprano še z anticepilsko in antisistemsko Resnico ter z listo Nič od tega, ki je skušala biti satirična, a ji je to slabo uspevalo. Na lističih sta še dve zeleni stranki, ki ju vodita obramboslovca in predstavljata alternativi za razočarane volilce Gibanja Svoboda. Na desnem polu imajo možnost izbora tudi tisti, ki jim gre Janez Janša na živce, je pa SDS počistila s konkurenco radikalnih strank in je med vsemi najbolj desno usmerjena stranka. Pred 20 leti ni bilo tako. Vse parlamentarne stranke so sestavile kompetitivne liste, tako da možnost izbire obstaja.
Namesto debate o zaustavitvi klimatskih sprememb, integraciji priseljencev, demografskih problemih, pešanju industrijske moči, so bile glavne teme v zadnjem mesecu priznanje Palestine, gojenje marihuane, pravica do splava, (ne)podpora von der Leynovi, evtanazija ...
Precejšnje razočaranje pa predstavlja volilna kampanja, v kateri so evropske teme ostale v ozadju. Pravzaprav je bila raven razprav zadovoljiva in povsem dostojna, a so v ospredje stopile druge teme.
Namesto debate o zaustavitvi klimatskih sprememb, integraciji priseljencev, ki je preverljivo neuspešna tudi v odprtih in strpnih severnoevropskih družbah, demografskih problemih, pešanju industrijske moči, ki je posledica popuščanju Kitajski in drugim državam, ki jim ni potrebno zagotavljati okoljskih standardov in delavskih pravic kot v EU, so bile glavne teme v zadnjem mesecu priznanje Palestine, gojenje marihuane, pravica do splava, ki jo v Sloveniji noben relevanten politični subjekt ne problematizira, evtanazija, (ne)podpora von der Leynovi, kot da ne bi vedeli, da v Evropski komisiji ne odloča predsednica, temveč večina njenih članov ...
Pri Janševi SDS smo že vajeni, da so za dosego cilja dovoljena vsa sredstva in se pri tem poslužuje manipulacij, zlorabe državnih institucij, zavajanj in vseh mogočih administrativnih in političnih ukan, kar smo zelo dobro videli prav v zadnjem tednu. Svojevrstno razočaranje pa je, ko tudi druga stran nastopa na podoben način. Z umestitvijo referendumov o evtanaziji, preferenčnem glasu in konoplji, za povrh vsega še samo posvetovalnih, v kampanjo za evropske volitve, se je vladna koalicija postavila ob bok Janši. Ko so na podlagi javnomnenjskih anket ugotovili, da priznanje Palestine uživa podporo med Slovenci, so tudi to temo poskušali unovčiti čim bliže evropskim volitvam. Slovenija ne bi izgubila niti delčka ugleda, če bi Palestino priznala, denimo, pred tremi tedni ali pa naslednji teden. S tem pa so nacionalne interese podredili svojim kratkoročnim političnim ciljem. Ta taktična preigravanja z referendumi in Palestino se bodo Gibanju Svoboda in tudi drugima dvema koalicijskima partnerjema kratkoročno izplačala, saj bodo privabila na volitve tudi njene potencialne volilce, ki “zgolj” na evropske volitve najbrž ne bi prišli. To seveda ni nezakonito, pravzaprav je zelo dobra politična poteza. Ki pa je šolski primer populizma.
V najširši definiciji, po Slovarju slovenskega knjižnega jezika, je populizem politika, ki skuša ugajati čim širšim družbenim slojem, navadno z dajanjem všečnih obljub in trditev. Aktualna koalicija tudi na drugih področjih ravna zelo populistično. Ob “poslovniških” zapletih na seji o priznanju Palestine je bilo od njihovih najvišjih predstavnikov slišati celo, da je v demokraciji vsebina pomembnejše od forme. To pa predstavlja začetek konca liberalne demokracije, kot jo živimo v Evropi. In tu imamo problem, saj je Gibanje Svoboda ob svojem nastanku obljubljalo drugačno politiko od prejšnje vlade, torej prekinitev z janšizmom, sedaj pa skuša vladati na podoben populistični način. S potezami v zadnjih dneh si tako SDS kot Gibanje Svoboda krepita volilno bazo, zato kar drži trditev, da bo populizem na tokratnih volitvah v Sloveniji nesporni zmagovalec.
V kampanji, ki je dejansko trajala več kot mesec dni, ni bilo prave kreativnosti, nihče ni postregel z res inovativnimi predlogi. Zdaj je tudi slovenskim volilcem jasno, zakaj nihče od dosedanjih slovenskih evropskih poslancev ni med bolj vplivnimi v Bruslju. Vse skupaj je bolj ali manj ponavljanje političnih puhlic evrokratskih birokratov in kljub temu da so praktično vse liste kritične do predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, ne gre pozabiti, da so vsi dosedanji evropski poslanci iz Slovenije (v vseh mandatih) vedno bili člani neformalne koalicije, ki je podpirala evropsko komisijo in njene predsednike.
Kot pozitivno bi lahko ocenili, da je bil zeleni prehod v kampanji ena pomembnejših evropskih tem, kolikor je pač niso zasenčile že prej omenjene tematike. Razen ene stranke nihče ni zanikal podnebnih sprememb, mnenja so se kresala zgolj o intenzivnosti zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov in na kakšen način prilagoditi našo gospodarsko dejavnost.
Značilnost tokratnih volitev je tudi precejšen boj med posameznimi kandidati znotraj strankarskih list. To je seveda posledica preferenčnega glasu, s katerim volilci dejansko lahko vplivamo na to, koga bomo poslali v Bruselj. Najslabša odločitev pa je, da ne oddamo svojega glasu. S tem samo prepustimo odločitev tistim, ki bodo na volitve odšli. To pa so pretežno tisti, ki so se udeležili tudi prejšnjih volitev.