Predvolilni rekviem za teoretike zarot

Predvolilna temperatura v Evropi počasi narašča. Slovenijo so že preplavili oglasni panoji, s katerih mimoidoče bistro gledajo bolj ali manj znani obrazi, nad njimi pa so izpisani vsako leto bolj prežvečeni predvolilni slogani. Prihajajoče volitve in že drugi referendumski trojček v tem mandatu pa ne prinašata zgolj zapolnjenih oglasnih mest, temveč tudi razgreto družbeno ozračje. Obdobja pred volitvami so izjemna priložnost za nabiranje političnih točk na podlagi teorij zarot in ostalih družbeno-političnih nebuloz.

Volitve za družbo predstavljajo pomemben mejnik, saj se v obdobjih pred prav vsakim praznikom demokracije družba korenito spremeni. Državljanke in državljane že ob začetku predvolilne kampanje začne prevevati občutek moči. Kako jih ne bi, ko jim pa njihovega glasu željni politiki na vsakem koraku počasi, elegantno, a obenem intenzivno lezejo v rit. Svoboda izbire, ki nam jo omogoča demokracija, ni zares tista, ki nas povzdiga v oblake. Tu so svinčniki, balončki, čokoladice, majice, kokice in dobrosrčen stisk roke ob stojnici na mestnem trgu. Bog živi pristno človeško toplino.

Občutek moči volilcu dajejo tudi predvolilni slogani, s katerimi se ga politiki na vse pretege trudijo prepričati v svoj prav. Zdi se, da so ti z vsakimi naslednjimi volitvami nekoliko krajši. Dobri stari slogani v slogu “Prihodnost za vse, ne le za peščico” ali “Na mladih in modrih svet stoji” so postali nekajzložni, denimo “Verjamem” ali “Varnost”. Manj je več, pravijo. To utegne res držati, morda tudi zato, ker je tudi v glavah državljank in državljanov vedno manj.

Zdi se, da je volilkam in volilcem vseeno za širšo skupnost. Živimo v izrazito individualistični družbi, v kateri so zares pomembne samo tri stvari. Jaz, jaz in še enkrat jaz. Tako družbo je najlažje pregnesti in oblikovati po svoji volji. Dajmo jim ribiške palice in naučimo jih loviti. Loviti tisto, kar želimo mi. Tako to gre.

Navidezno moč smo tako dobili s svobodo odločanja, kokicami, sloganom in ribiškimi palicami. Kaj pa zdaj? Zdaj potrebujemo samo še strah, s katerim bomo upravičili slogan. O strahu pred novimi obdavčitvami, posiljevalci z Bližnjega vzhoda ali klerofašističnimi ideologijami je bilo že veliko povedanega. Razmisliti je vredno o drugem sovražniku, ki nas preganja - brezmejnostjo človeške neumnosti.

Post-covidno, z individualizmom prežeto obdobje, v katerem ima vsak dostop do spleta, je idealno za širjenje teorij zarot. Nekateri to s pridom izkoriščajo. Takim preračunljivim političnim posegom smo bili priča že med epidemijo, ko je Zoran Stevanović mojstrsko mobiliziral tolikšno množico do tedaj apolitičnih ljudi, da je moral takratni minister Hojs zapliniti pol Ljubljane. Upajmo si trditi, da so bili tisti, ki so neko sivo sredo oblegali ljubljansko obvoznico in vse povprek uničevali, povečini tisti, ki so marca 2020 histerično kupovali toaletni papir. Zakaj že? Bilo jih je strah! Ob nastopu tega pa odpove tisto, kar nas dela človeške - razum.

Stevanović seveda ni bil edini, ki je covidni strah izkoristil za nabiranje svojih političnih točk, je bil pa pri tem vsekakor najbolj uspešen. Toda zdi se, da covida in z njim povezanih (nekaterih tudi zares) krivičnih ukrepov, za razliko od večine prebivalstva še ni dokončno prebolel. Tudi tokratno kampanjo je namreč osnoval na proticepilskih prepričanjih, jih podkrepil z navedbami (nekateri bi rekli kar blodnjami) o LGBT in farmacevtski agendi, ter jih skozi prizmo populizma ponudil tistim, ki so mu pripravljeni prisluhniti. Teh je pa Stevanoviću uspelo zbrati bistveno več kot pojočemu majorju Ladislavu Trohi, ki je s svojim facebook gibanjem teorije zarot popeljal na Sloveniji doslej še ne tako poznan nivo.

Troha ima, kot kaže, covid cepiva zdaj na stranskem tiru in se bolj posveča teorijam o vremenskem inženiringu. Več pozornosti pa je ukradla njegova nekdanja pajdašinja Saša Petek, ki je za časa lanskih katastrofalnih poplav razburila javnost s svojimi trditvami, da so poplave zrežirane. Zdi se, kot bi si ti ljudje želeli katastrof, da bi lahko na račun njih nahranili svoje pozornosti lačne duše.

Situacija, ki smo ji priča danes, je rezultat dolgotrajne in sistematične diskreditacije intelektualcev, za katero so v veliki meri zaslužni avtoritarni voditelji povečini (!) desnih političnih strank. Moralnemu razkroju družbe ne moremo narediti konca z volitvami, saj lahko na volitvah kandidira vsak polnoleten državljan. Odprava te možnosti bi seveda pomenila odpravo demokracije. Na prvi pogled se “odprava demokracije” zdi nekaj zastrašujočega. Pa je res? Vprašanje naj zaenkrat ostane odprto.

Evropske volitve so pred vrati in novi val strahu bo mimo. A nič zato. Kmalu bodo nove volitve in prišel bo čas za nove teorije. Rekviem za teoretike zarot ne bo nikdar zazvenel. Razen, kadar bo ...

---