O čem govorimo, ko se pogovarjamo o Goricah?

O čem sploh govorimo, ko se pogovarjamo o Novi Gorici in Gorici? O dveh mestih? O enem? O dveh mestih v enem ali o enem mestu v dveh?

Ko govorimo o Novi Gorici in Gorici, se lahko pogovarjamo o marsičem, od zgodovine do (geo)politike, od družabnega in družbenega življenja do demografije, od ekonomije do urbanizma, od osebnih do kolektivnih zgodb. Vidikov je kolikor hočeš, primerov, s katerimi bi dokazovali bodisi eno ali drugo tezo, pa lahko jemljemo s kateregakoli področja, tresemo iz katerega koli rokava. Če pa hočemo debato zgostiti na eno točko, se moramo pogovarjati o Trgu Evrope. S tem primerom lahko, ok, z malo domišljije, brez velike zadrege pojasnimo skoraj vse oziroma vsaj najpomembnejše.

Razprava o tem, ali naj Trg Evrope / Piazzale alla Transalpina končno dobi eno ime, bi bila koristna. Besede bi sicer tekle o poimenovanju trga, preko njega pa bi se prebivalci z obeh strani meje pravzaprav pogovarjali o tem, v kakšnih Goricah živijo in si želijo živeti. Če kdaj, je (zadnji) čas za to zdaj.

Trg pred novogoriško železniško postajo je videl že lepe in manj lepe čase. Pred skoraj natanko 118 leti, ko so še pod Avstro-Ogrsko odprli Bohinjsko progo, je bil to prostor, ki je Alpe povezal z Gorico, prva stopnica poti proti severu, prostor srečevanja, odprtosti, svetovljanstva. Prostor s težo. Tudi po drugi svetovni vojni jo je ohranil, a v negativnem smislu. Čez trg so speljali bodečo žico, kasneje zeleno železno ograjo, ki je ločila Gorico od nastajajoče Nove Gorice, ločila družine, prijatelje. Bila je nema priča stičišča dveh političnih, družbenih, vrednostnih sistemov. S katero so se ljudje morali v naslednjih desetletjih navaditi sobivati, s katero so bili prežeti, in ki je bila, čeprav čedalje mehkejša in prepustna, najbolj eksplicitna prav na tistem mestu pred mogočnim avstrijskim kolodvorom.

Da je bil teh več deset kvadratnih metrov velik prostor, s katerega so odstranili ograjo, prizorišče osrednjega slavja ob vstopu Slovenije v EU, ob podiranju, brisanju meje, ni naključje. Bolj simboličnega kraja težke, travmatične ločitve ljudi in sočasno simbola sožitja in težnje po preseganju absurdnih meja ne bi mogli najti. Nenazadnje ta majhna zaplata ozemlja ponazarja mikrokozmos Evrope in pomanjšan vzorčni primer dogajanja v njej.

Ni naključje, da je od vstopa Slovenije v EU ta trg, kljub neurejenosti in neuglednim koritom ob strani, a z Vecchietovim mozaikom na sredi, ena od turistično najbolj obleganih točk. Kamor množično hodijo ne le običajni turisti in obiskovalci, pač pa ugledne goste in delegacije že dve desetletji vodijo velmožje z obeh strani meje. Ki vedo, da je boljšo kuliso težko najti. In seveda tudi ni naključje, da ga zdaj Nova Gorica in Gorica, ki bosta prihodnje leto Evropska prestolnica kulture, prenavljata, da bo postal tudi dejansko ena od osrednjih točk “sešitega” somestja, kot je zdaj očitno modno govoriti. A paradoksalno, trg, ki naj bi bil simbol združevanja in preseganja delitev, ima dve imeni: Trg Evrope na slovenski in Piazzale alla Transalpina na italijanski strani.

Medtem ko bagri kopajo po njem, je Matej Arčon, ki je kot novogoriški župan sprejel odločitev o kandidaturi za EPK, danes pa je podpredsednik vlade in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, zelo spretno vrgel kost: če kdaj, je zdaj čas, da bi v Novi Gorici in Gorici razmislili o tem, ali ne bi trgu končno dali enega imena. Denimo Trg evropske kulture.

Javno vržene kosti ni (začuda?) pograbil nihče. Če bi jo, bi bila debata več kot zanimiva. Pa poglejmo. Recimo, da je smiselno, da trg ohrani dve imeni. Ne le, ker ima Transalpina zgodovinski pomen, ampak predvsem, ker dve imeni enega trga simbolizirata dve mesti, ki sta neločljivo povezani, nosita skupno zgodbo, a imata hkrati vsaka svojo identiteto. “Mogoče na simbolni ravni to kaže, da združenje Nove Gorice in Gorice ne bo nikoli pripeljalo do enega mesta v pravem pomenu, ampak bo v njem vedno dvojnost. Zato oboji svoje mesto imenujemo Gorica, drugemu pa dodamo še nekaj spredaj,” je pred časom za naš časnik utemeljil filozof Miha Kosovel. Se popolnoma strinjamo. Kakor tudi s teologom in filozofom Andreo Bellavitejem, ki o Goricah govori v dvojini, ne o enem mestu, pač pa o “poroki” dveh mest, v katero vsako prinese svojo identiteto. Ali z novinarjem Ervinom Hladnikom Milharčičem, ki sobivanje Goric imenuje “medsebojna penetracija”.

Vse to stoji. Obenem pa drži, da so te razlage uprte v preteklost in sedanjost. Kaj pa, če bi popolnoma obrnili perspektivo, pogledali z druge strani? Je lahko poimenovanje trga s skupnim imenom simbolni akt načrtnega preseganja preteklosti/sedanjosti in zavestna usmeritev v prihodnost? Vsaj na načelni ravni?

Nikakor ne sugeriramo, katera možnost je boljša. Trdimo pa, da bi bila razprava o tem koristna. Besede bi sicer tekle o poimenovanju trga, preko njega pa bi se prebivalci z obeh strani meje pravzaprav pogovarjali o tem, v kakšni Novi Gorici in Gorici, pardon, Goricah živijo in v kakšni(h) si želijo živeti. Če sploh o čem, bi se morali pogovarjati o tem.

In če kdaj, potem je zdaj, v času ko se mesti pripravljata na to, da bosta leto dni Evropska prestolnica kulture, priložnost, da se o tem odpre resna in poglobljena debata. Pa naj se trg na koncu imenuje, kakor hoče, ker gre nenazadnje za veliko več. Nemara je lahko ta priložnost tudi zadnja.


Preberite še


Najbolj brano