Strupena moškost

Avstralski premier Anthony Albanese je po tem, ko je bilo v zgolj štirih mesecih letošnjega leta v Avstraliji ubitih že 28 žensk (v lanskem letu jih je v enakem času nasilne smrti umrlo 14), nasilje nad ženskami označil za nacionalno krizo. Napovedal je boj proti “toksičnim moškim ekstremističnim pogledom” in zagotovil dodatna sredstva za pomoč žrtvam nasilja. Med napovedanimi zakonodajnimi ukrepi pa je izpostavil tudi prepoved lažne pornografije, ki nastane z računalniškim spreminjanjem že obstoječega pornografskega gradiva.

Lažna pornografija je postala akutni problem predvsem v času vse bolj množične uporabe umetne inteligence. V Sloveniji, ki ima trinajstkrat manj prebivalstva kot Avstralija, je letno v povprečju pet do sedem žensk žrtev femicida, v letu 2020 pa je bilo žrtev kar 12, od tega je več kot polovica žrtev v intimnopartnerskih razmerjih. V Sloveniji odziv na umore žensk žal ni tako ogorčen in odločen.

Toksična moškost ni zgolj grožnja za ženske, temveč je negativna tudi za moške, saj jih lažno prepričuje, da morajo biti, če želijo biti “pravi” moški, mišičasti in fizično močni, da ne smejo kazati čustev in biti čuteči ali nežni, da morajo biti usmerjeni v “tipično moške” dejavnosti, kot so avtomobili, borilni športi, pa tudi pitje in (spolno) nasilno vedenje.

Koncept toksične moškosti, ki ga je v svojem javnem nagovoru uporabil avstralski premier, se v akademskih krogih in medijih uporablja za označevanje družbeno negativnih vidikov moškosti, kot so mizoginija oziroma zaničevanje, sovražnost oziroma nenaklonjenost do žensk, ki se kaže v oblikah spolne diskriminacije, nasilja nad ženskami in spolni objektivizaciji (obravnava žensk kot spolnih objektov). Toksična oziroma strupena moškost se izraža tudi v homofobiji, to je sovražnosti do istospolnih oseb in pa ohranjanju dominacije z uporabo nasilja. Toksična moškost ni zgolj grožnja za ženske, temveč je negativna tudi za moške, saj jih lažno prepričuje, da morajo biti, če želijo biti “pravi” moški, mišičasti in fizično močni, da ne smejo kazati čustev in biti čuteči ali nežni, da morajo biti usmerjeni v “tipično moške” dejavnosti, kot so avtomobili, borilni športi, pa tudi pitje in (spolno) nasilno vedenje. Takšna prepričanja pa, kot nakazujejo različne raziskave mentalnega zdravja, negativno vplivajo na psihološko zdravje fantov in odraslih moških.

Kako privlačne so ideje toksične moškosti za mlade odraščajoče fante, priča primer karizmatičnega spletnega vplivneža Andrewa Tatea, ameriško-britanskega poslovneža, nekdanjega profesionalnega kickboxerja, ki je zaslovel tudi s pomočjo družbenih omrežij in objavljanjem skrajno mizoginih in radikalnih stališč toksične moškosti. Skladno z njegovimi izjavami so bogati in mišičasti moški preprosto boljši, ženske si želijo moških, ki dominirajo in zanje fizično in finančno skrbijo, ženske so rade podrejene in ustrežljive, pravi moški je nad policijo in zakoni, pravi moški se ne boji in se je sposoben zaščititi sam, tudi z orožjem in nasiljem, dekleta lahko (spolno) izkorišča za pridobivanje bogastva in podobno.

O razsežnostih njegovega vpliva povedo podatki, da je imel leta 2023 več kot 8,5 milijona sledilcev na omrežju X (Twitterju), bil pa je tudi tretja najbolj googlana oseba v Veliki Britaniji. Zaradi spornosti izjav, ki jih je nefiltrirano širil, in zaradi množičnega uspeha, ki so ga njegove izjave požele med odraščajočimi fanti, pa tudi starejšimi, so ga izključili z različnih platform družbenih medijev, o zamejitvi širjenja njegovih radikalnih stališč pa so diskutirali tudi na ravni evropskega parlamenta. Trenutno je zaradi obtožb o spolnih prestopkih in trgovine z dekleti priprt v romunskem zaporu, kjer čaka na sodno obravnavo.

Toda vprašanje ostaja, zakaj je toksična moškost, kot jo promovira Tate, med mladimi tako zelo privlačna in prepričljiva? Razlogi so najbrž večplastni. Poenostavljene izjave o navideznem naravnem redu, ki jih samozavestno servira, se zdijo odraščajočim najstnikom in mladim fantom smiselne in logične. Kot naravno tako prikazuje, da je pravi moški agresiven, mišičast, bogato obdarjen, velik in močan ter posledično uspešen in bogat, ženska pa nežna, šibka, občutljiva in podredljiva. To sovpada tudi s podobami popularne kulturne, ki jih servirajo komercialni filmi in video produkcija. Poleg tega vrednote toksične moškosti šibkim in nezrelim moškim obljubljajo moč, dominacijo in nadvlado, kar deluje vabljivo. Nenazadnje, ideje toksične moškosti privlačijo, ker so komaj razvijajočim se pubertetnikom prikazane kot sovpadajoče z bleščečim “moškim” svetom dragih avtomobilov in oblek, prestižnih ur in luksuznega življenjskega sloga, v katerega so umeščene tudi spolno objektivizirane in seksualizirane ženske nerealnih telesnih dimenzij.

Nasprotniki in nasprotnice toksične moškosti ponujajo v razmislek alternativno “pozitivno moškost”, ki podpira fante in moške pri doseganju enakosti z nasprotovanjem negativnim spolnim normam in praksam, moškost, ki ceni enakost spolov. Ideje “pozitivne moškosti” moške spodbujajo k medsebojnem sodelovanju in ne tekmovanju za prevlado, k svobodnemu izražanju čustev, tudi ranljivosti in strahov, empatije in navezanosti ter k medgeneracijskem povezovanju sinov in očetov, ki naj sinove učijo “zdrave moškosti”, ki zanje ne bo emocionalno škodljiva. Žal nas lahko upravičeno skrbi, ali lahko tak pristop uspešno nasprotuje toksičnim idejam moškosti, ki jih mladim, na pogon všečkov in finančnega dobička, tako uspešno servirajo vseprisotna družabna omrežja in popularna kultura.


Preberite še


Najbolj brano