Potopljen v potovanjih

Za deželo na sončni strani Alp že pregovorno velja, da se je za priznanje na domačih tleh največkrat treba najprej uveljaviti zunaj meja. Umetnost, tudi gledališka, pri tem ni izjema. Številni ustvarjalci se zato povezujejo z gledališči v tujini in zdi se, da uspeh le redko izostane. To dokazuje tudi Gledališče Koper, ki skupaj s tujimi soproducenti prejema vse več nagrad in pohval na gostovanjih in na mednarodnih festivalih v tujini. Da gledališče dobi svojo pravo prepoznavnost šele v soočenju z gledalci, še posebej, če gre za občinstvo v tujini, dobro ve tudi dramski igralec, nekdanji član Slovenskega mladinskega gledališča Niko Goršič, ki je, tudi s soprodukcijskimi projekti, prepotoval nekdanjo Jugoslavijo in - svet.

Vojnovićeva Jugoslavija, moja dežela je večkrat nagrajena koprodukcija Gledališča Koper in Pozorišta Prijedor (BiH) v režiji Marka 
Misirače, ki je premierno zaživela na Primorskem poletnem festivalu leta 2021.   Foto: Igor Motl
Vojnovićeva Jugoslavija, moja dežela je večkrat nagrajena koprodukcija Gledališča Koper in Pozorišta Prijedor (BiH) v režiji Marka Misirače, ki je premierno zaživela na Primorskem poletnem festivalu leta 2021.  Foto: Igor Motl

Spominjam se, ko so v neki oddaji na televiziji spraševali ljudi, kje najraje spijo, pa sem sam pomislil, da v bistvu najraje spim v hotelski sobi s knjigo na omarici na gledaliških potovanjih. Izračunal sem, da sem tako prespal vsaj tri leta. Ljubim potovanja kot igralec Niko Goršič in kot režiser Nick Upper.

Spominjam se okoli tristotih festivalskih predstav v štiriintridesetih državah od New Yorka do Berlina, od Ciudada de Mexica do Moskve, od Londona do Ohrida, od Ženeve do Montevidea, od Milana do Bratislave ...

Soprodukcijske uprizoritve Gledališča Koper z gledališči nekdanje Jugoslavije

2012/2013

José Sanchis Sinisterra: Ay, carmela!

Gledališče Koper in Atelje 212, Beograd (RS)

Režiser Marko Manojlović

2015/2016

Jonathan Swift: Guliver

Gledališče Koper in Italijanska drama HNK Ivan pl. Zajc Reka (HR) Režiserka Anđelka Nikolić

Predrag Lucić: Alan Ford

Gledališče Koper in Kamerni teatar 55, Sarajevo (BiH)

Režiser Kokan Mladenović

2016/2017

Carlo Goldoni, Predrag Lucić: Barufe

Gledališče Koper, SSG Trst, INK – Gradsko kazalište Pula (HR),

SNG Nova Gorica

Režiser Vito Taufer

2018/2019

Po Pahljači Carla Goldonija: Ventilator

Gledališče Koper in Újvidéki Színház (RS)

Režija: Jaka Ivanc

2020/2021

Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela

Gledališče Koper in Pozorište Prijedor (BiH) Režiser Marko Misirača

2023/2024

William Shakespeare: Romeo in Julija

Gledališče Koper in Narodno pozorište Republike Srpske, Banja Luka (BiH)

Režiserka Sonja Petrović

Gostovanja: Hrvaška, Srbija, Bosna in Hercegovina, Severna Makedonija, Črna gora, Romunija, Avstrija, Italija, Češka, Madžarska, Kolumbija

Spominjam se režiserjev: Ljubiše Ristića, Vita Tauferja, Tomaža Pandurja, Dragana Živadinova, Ivice Buljana, Branka Brezovca, Dušana Jovanovića, Slobodana Milatovića, Paola Magellija, Diega de Bree, Jerneja Lorencija, Matjaža Pograjca, Damirja Zlatarja Freya, Janeza Pipana, Eduarda Milerja, Mileta Koruna, Suade Kapić, Cezarisa Graužinisa, Roberta Ciullija - in Nicka Upperja.

Spominjam se prvega gostovanja Slovenskega mladinskega gledališča na fantastičnem svetovnem otroškem festivalu v Hamburgu leta 1975 z Vilinčkom z lune. Za gostovanje je bil zaslužen pokojni organizator Peter Jamnik.

Spominjam se pomembnega gostovanja Žrtev mode bum-bumDušana Jovanovića na velikem festivalu neodvisnih gledališč v Nancyju leta 1977, s katero se je v zgodovini Mladinskega gledališča vse začelo, pa tudi v gledališki zgodovini nasploh. Tu obstajajo številne anekdote! Mladinsko je postalo gledališče tudi za odrasle. In postalo je Slovensko mladinsko gledališče. Pred tem so bila znamenita le gostovanja SNG Drame, ki pa so bila dogovorjena z meddržavnimi pogodbami, tu je šlo za nov tip izbranih mednarodnih gostovanj. Številke so do danes nepredstavljive. Vso to konkurenčnost kakovosti slovenskega gledališča pa omogoča stalnost igralskih ansamblov!

Spominjam se gostovanj z Ljubišem Ristićem, ki nam je leta 1980 pri Missi in a minor in Peržanih odkril tehnologijo ustvarjanja gledališča in tehnologijo uspeha. Zaznamoval nam je tudi poznejše uspehe z Vitom Tauferjem, Draganom Živadinovom in Tomažem Pandurjem. Na gostovanjih z Misso in a minor v Berlinu in Londonu so nas organizatorji najavljali kot najboljši igralski ansambel, Ristića pa v Londonu tudi kot najboljšega režiserja Shakespearovih del zunaj Anglije. Zavist v gledaliških krogih je naraščala. Mednarodni fenomen Slovenskega mladinskega gledališča (Theatre Mladinsko, Slovenia) je začel svoj pohod.

Spominjam se, kako se je žirija na Borštnikovem srečanju posmehovala Missi in a minor, medtem ko je na beograjskem Bitefu prejela kot prva jugoslovanska predstava grand prix. In ko je veliki arbiter Josip Vidmar na novosadskem Sterijevem pozorju razglasil Dušana in Ljubišo za terorista. In ko naslednje leto 1982 ni dobil nobenega priznanja tudi prvi slovenski muzikal Smrad operaSvetlane Makarovič v režiji Dušana Jovanovića, so bili sedem let odnosi našega gledališča z Borštnikom prekinjeni, vse do odhoda Dušana kot režiserja in dramaturga na prostost. Minister Gregor pa nič! Jaz sem oblikoval zahtevo za strokovno sestavo žirij brez političnih lokalnih veljakov. Ogenj v hiši! Gledališče je odšlo v “izgnanstvo” s številnimi največjimi gledališkimi uspešnicami Dušana Jovanovića (Ana, Lepotica in zver, Blodnje), Janeza Pipana (Ujetniki svobode, Strah in pogum, Besi, Balkon), Vita Tauferja (Razredni sovražnik, Jaz nisem jaz I., Alica v čudežni deželi, Atlantida), Tomaža Pandurja (Šeherezada) in Dragana Živadinova (Dramski observatorij Zenit).

Spominjam se, kako je Svetinova Šeherezada v Pandurjevi režiji spreminjala svet leta 1990 na festivalu v Mehiki. Še danes je pojem v Južni Ameriki. Vrata festivalov niso odprta le za Slovensko mladinsko gledališče, ampak tudi za druga. Sam sem bil na šestnajstih od Ciudada de Mexica do Montevidea. Ker je bil takrat to prvi bienalni festival, so zaradi državniških interesov hoteli podeliti nagrado gledališču iz SZ, na drugem iz ZDA, in so tudi jo. Le Američanom! Na prvem pa naši Šeherezadi. To je bil čas, ko smo že govorili o Sloveniji. Veleposlanik je priredil veličasten sprejem.

Spominjam se gostovanja z Dramskim observatorijem Zenit v režiji Dragana Živadinova na Svetovnem festivalu v Essnu, kjer smo drugi dan - 27. 6. 1991 - po napadu na Slovenijo na novinarski konferenci podali kot prvi kulturniki izjavo ansambla proti agresiji. Živadinov pa svojo. V tistih desetih dneh vojne smo gostovali s Tauferjevo predstavo Odisej in sin tudi v francoskem Grenoblu z velikanskim uspehom. Scena je od tam odpotovala v Mehiko.

Spominjam se gostovanja s predstavo Mesto, kjer nisem bil v kolumbijski Bogoti, kjer smo po vaji igralci v kiosku kupili pečeno meso nutrij. Režiserju Matjažu Pograjcu je bil zalogaj tako všeč, da je takoj kupil še enega. In če pomislimo, da je meso nutrij jedel tudi nobelovec Gabriel Garcia Márquez, vemo, zakaj mi nimamo še nobenega pisatelja s tako nagrado.

P. S.: Sedaj sem navdušen, da je današnja situacija v slovenskem gledališču veliko bolj ambiciozna, tako rekoč pri vseh ustanovah, državnih in neodvisnih. Več je gostovanj in medsebojnih sodelovanj, večje je zavedanje, da si mora vsakdo sam širiti prostor in samozavest. Zdaj smo Evropska unija! Med takimi zanesenjaki je tudi Gledališče Koper!

Sem vztrajen gledalec slovenskega razvoja modernega gledališča od Odra 57 do danes, torej dobrih šest-deset let, in lahko ministrstvu za kulturo pri vsej zavesti izjavim, da je naše gledališče umetniško, ne finančno, konkurenčno prav vsem v Evropi - in pričakujem, da mu bo omogočilo izvoz slovenske kulture. Ker imamo kaj pokazati.


Najbolj brano