Pot do uresničitve dolgoletnih želja

SNG Nova Gorica maja praznuje 30-letnico današnje stavbe gledališča in 20-letnico statusa narodnega gledališča. Za obe pridobitvi je med najzaslužnejšimi Sergij Pelhan, nekdanji direktor gledališča, ki je poklicno opravljal še številne druge vodstvene funkcije.

Sergij Pelhan Foto: David Verlič
Sergij Pelhan Foto: David Verlič

Sergij Pelhan je bil med drugim leta 1986 izvoljen za predsednika Kulturne skupnosti Slovenije, v začetku devetdesetih let za predsednika Skupščine občine Nova Gorica, v letih od 1993 do 1996, torej v času odprtja nove gledališke hiše, pa je bil minister za kulturo Republike Slovenije. Čas praznovanja jubilejev nedvomno predstavlja odlično priložnost, da se z njim sprehodimo po poti, ki je pripeljala do uresničitve dolgoletnih želja.

“In v teh okoliščinah je leta 1994 na srečo zraslo novo gledališče v Novi Gorici.”

Željo, da bi se zgradila nova gledališka stavba, sta izrazila že Andrej Jelačin, ki je vodil polpoklicno Goriško gledališče, ter Jože Babič, ki je bil direktor v času, ko se je to profesionaliziralo in leta 1969 preimenovalo v Primorsko dramsko gledališče, a nato še poltretje desetletje delovalo v svojih prvotnih prostorih na Soški cesti v Solkanu.

“Res je. Želja po pridobitvi ustrezne stavbe je bila prisotna že od začetkov delovanja gledališča, kajti v Solkanu je bil prostor vendarle premajhen. Vendar Nova Gorica več let ni imela najprimernejših pogojev, da bi sama zmogla tako velik projekt, kot je izgradnja novega gledališča. Do premika je prišlo v začetku sedemdesetih let z ustanovitvijo Kulturne skupnosti Slovenije in policentrično zastavljenim kulturnopolitičnim programom. Znotraj Skupnosti slovenskih gledališč smo ugotavljali, da je glede prostorov v najslabšem položaju prav novogoriško gledališče. Zato smo ga uvrstili na prednostno mesto. Odločiti se je bilo treba, ali je bolje zgraditi veliko stavbo, ki bi omogočala tudi operne predstave, ali pa bi zadostovala stavba za uprizoritve dramskega značaja. Glede na to, da je bilo v 'stari' Gorici Gledališče Verdi (Teatro Verdi) dovolj veliko tako po številu sedežev kakor po velikosti odra, smo računali, da bosta ti dve mesti prej ali slej vendarle začeli sodelovati tudi na področju kulture, mogoče celo najprej na tem področju. Zato smo se odločili za izgradnjo prostorov za dramsko gledališče. Načrtovano osnovo za gledališko stavbo sem potem predal arhitektu Vojtehu Ravnikarju in gradnja se je začela leta 1989.”

Poseben nedeljski Koncert za rojstni dan

Slavnostni dogodek ob praznovanju 30-letnice stavbe in 20-letnice statusa narodnega gledališča bo v nedeljo, 19. maja 2024, ob 20. uri “Dobro je znano, da je v igralskem ansamblu SNG Nova Gorica veliko izvrstnih pevcev. Marsikatera predstava se nam je vtisnila v spomin po odličnih songih in škoda bi bilo, da bi ti zamrli. Želja o koncertu je že dolgo prisotna, zdaj pa je napočil pravi trenutek, da se uresniči. Koncert za rojstni dan je posvečen praznovanju obstoja našega gledališča, ljubezni, ustvarjanju in hvaležnosti,” pravi režiserka Tereza Gregorič, ki je komično-glasbeni večer zasnovala skupaj z Jakobom Šfiligojem. Avtor aranžmajev in korepetitor je Anže Vrabec, nastopili bodo Radoš Bolčina, Ana Facchini, Lara Fortuna, Arna Hadžialjević, Peter Harl, Patrizia Jurinčič Finžgar, Jure Kopušar, Iztok Mlakar, Medea Novak, Matija Rupel, Žiga Saksida, Urška Taufer in Jakob Šfiligoj k. g. ter Jan Gregorka (bas), Matjaž Skaza (bobni), Mojca Batič (violina) in Rok Felicjan (klarinet). V rotundi pa bo na ogled razstava 30 gledaliških fotografij novogoriških predstav iz obdobja od 1994 do 2023.

Je bila iz urbanističnega vidika že od samega začetka načrtovana današnja lokacija?

“Ta prostor se je hranil za nekaj kakovostnega. Verjetno je bilo že prej mišljeno, da bi tam zraslo gledališče in vzporedno, kot je načrtoval Ravnikar, knjižnica, ki bi povezovala obe obliki kulturne ustvarjalnosti ali pa ponudbe. Na srečo se je to tudi zgodilo. Mislim, da ni primernejšega prostora.”

V nekem pogovoru ste povedali, da gradnja pri politikih ni vzbujala navdušenja, in se pohecali, da ste na začetku morali “jamo” celo skrivati …

“Dejstvo je, da slovenska država ni bila naklonjena tovrstnim pridobitvam; prednost se je dajalo denimo področju komunalnih ureditev. Gledališča se niso gradila, ne takrat ne pozneje, na žalost. Zato smo v Kulturni skupnosti počakali na prve zidove in šele nato poskrbeli za javno objavo tega, kar je bilo nemogoče zaustaviti. V prehodnem obdobju novonastajajoče države pa je imela tudi politika druge skrbi. In v teh okoliščinah je leta 1994 na srečo zraslo novo gledališče v Novi Gorici.”

“Ta prostor se je hranil za nekaj kakovostnega. Verjetno je bilo že prej mišljeno, da bi tam zraslo gledališče in vzporedno, kot je načrtoval Ravnikar, knjižnica, ki bi povezovala obe obliki kulturne ustvarjalnosti ali pa ponudbe. Na srečo se je to tudi zgodilo.”

Še pred tem je v Novi Gorici leta 1980 zaživel Kulturni dom, v katerem je svoje prostore dobila tudi uprava gledališča. Kakšno je bilo sobivanje?

“Mislim, da je prišlo v času županovanja Jožeta Šušmelja do ideje, da se zgradi Kulturni dom, ki bi omogočal tako glasbene kot gledališke prireditve. Vendar je kmalu postalo jasno, da je izredno težko izvesti oba programa, saj vsak od njiju zahteva svoj prostor. V gledališkem delovanju denimo v obdobju vaj oziroma priprave predstav zaradi zasedenosti odra druge prireditve niso izvedljive. Zato je bila uresničitev ideje o novi gledališki stavbi toliko nujnejša.”

Solkansko gledališče je v nekem trenutku začelo tehnično zaostajati za nekaterimi okoliškimi prireditvenimi prostori. Pa vendar so bili igralci, kot je mogoče razbrati iz zapisanih ali posnetih spominov, močno navezani na ta prostor. Kako se ga spominjate vi?

“Dejansko so se igralci navezali na solkansko gledališče, ker se je tam oblikovala neka skupnost, čutili so se povezane. Vendar pa so bili pogoji na žalost, gledano tudi z vidika tistih časov, zelo slabi. Tam je bila samo ena garderoba, kjer so se na dvajsetih kvadratnih metrih skupaj preoblačili tako igralci kot igralke, delavnica je bila pod odrom, slišal se je vsak kamion, ki je peljal mimo stavbe … Skratka, bila je katastrofa. Seveda je igralcem, ko pridejo iz nekega manjšega prostora, podobno kot nekomu, ki se iz garsonjere preseli v štirisobno stanovanje: ljubša jim je bila intimnost manjšega okolja. Ampak mislim, da je po treh, štirih letih ta nostalgija po Solkanu tudi pri njih že usahnila, zlasti ko so spoznali, kakšni so bili nekdanji in kakšni so novi pogoji: lastne garderobe, tehnika na drugem nivoju ipd.”

“Dejstvo je, da slovenska država ni bila naklonjena tovrstnim pridobitvam; prednost se je dajalo denimo področju komunalnih ureditev. Gledališča se niso gradila, ne takrat ne pozneje, na žalost. Zato smo v Kulturni skupnosti počakali na prve zidove in šele nato poskrbeli za javno objavo tega, kar je bilo nemogoče zaustaviti.”

Prvotni načrti nove gledališke stavbe so sicer predvidevali še določene zmogljivosti, ki se niso oziroma se še uresničujejo, denimo letni oder, ki je ravno v fazi nastajanja. Lahko bi rekla, da se je stavba po odprtju še razvijala in se razvija?

“Poleg levega odra je bil načrtovan tudi desni, ki pa se ni zgradil, ker je bila cesta preblizu. Vendar smo uspeli urediti, da se vrata za glavnim odrom odpirajo, tako da lahko denimo, kot se je pri neki predstavi že zgodilo, pride nekdo s konjem na oder in tam nastopa. Ali pa da se pripelje noter kamion. Imeli smo seveda tudi idejo letnega odra, ker je na Goriškem značilno, da je že od konca maja pa do sredine septembra bolje igrati zunaj; ljudje v tem času niso vajeni zahajati v zaprte prostore. Načrtovali smo, da bi stranski oder odprli in bi občinstvo gledalo direktno na levi oder. Mislim, da je v zadnjih dveh letih prišlo do spremembe načrta in da bo zdajšnja izvedba zadeve bolj zapletla, kot če bi bila izpeljana prvotna zamisel. Vendar upam, da bo uspelo in da bo tudi ta gledališki prostor dobil neko končno obliko.”

Ste morda imeli v mislih tudi to, ko ste prispevek za programsko knjižico sezone 2013/2014, posvečen obletnicam, zaključili z besedami, da je nastopil “čas za nove sanje”? Je morda nekdanje sanje možno ugledati tudi v prihajajoči Evropski prestolnici kulture?

“Upam, da bo prišlo do sodelovanja, ne glede na letni oder. Če bodo predstave nastajale v sodelovanju z italijansko stranjo, bodo mogoče tudi oni pripeljali svoje predstave; v tem primeru bi znali v novogoriški prostor potegniti tudi svoje občinstvo. Sicer pa imam občutek, da je pri obeh predstavnikih mest prisotno bolj tipanje, da se vsak boji nekaj izgubiti. Še ko sem bil direktor, sem opažal, da je predvsem italijanska Gorica imela občutek, da jih z našo kulturno ponudbo nekako prehitevamo po levi strani, čeprav je tudi njihova kar dobra. Vendar pa ta ne seže preko meje, kljub temu da bi si zaslužila, in tudi naša žal še vedno ne seže na drugo stran.”

“Ideja se je posrečila in tako je leta 2004 novogoriško gledališče dobilo status slovenskega narodnega gledališča.”

Novogoriško gledališče je pred dvajsetimi leti pridobilo status narodnega gledališča, kar je nedvomno posledica vseh premišljenih preteklih potez. Ko ste leta 1975 prvič nastopili kot direktor, je bila ena vaših ključnih potez kadrovska. Kako ste pristopili k temu?

“Mislim, da je bilo tedaj zaposlenih le sedem igralcev, od tega sta imela končano akademijo mogoče le dva ali trije. S tako maloštevilčnim ansamblom ne moreš ustvarjati niti klasične slovenske, kaj šele svetovne gledališke ponudbe. Po nekih normativih, ki sva jih poskušala postaviti z Igorjem Lampretom, tedanjim upravnikom in umetniškim vodjem SLG Celje, naj bi profesionalno gledališče imelo vsaj enaindvajset igralcev, ker naj bi to število zagotavljalo možnost, da se odigra celoten repertoar svetovne dramatike; seveda tudi z občasnimi gosti. Kmalu po prevzemu vodenja gledališča sem skušal pritegniti k sodelovanju Mileta Koruna, ki je držal besedo in prišel režirat čez nekaj let, ko sem zaposlil več njegovih bivših študentov, med njimi Bineta Matoha. Spremljal sem mlade kadre; z ženo sva si šla ogledat neko ljubiteljsko predstavo, v kateri je nastopil še rosno mladi Janez Škof, ki smo ga v času študija potem štipendirali in je po končani akademiji tudi prišel za nekaj let igrat v novogoriško gledališče. Skratka, poskušali smo pridobiti mlade, obenem pa ansambel okrepili z že uveljavljenimi igralci, kakršen je bil Aleksander Krošl.”

Kakšna pa bi bila primerjalna slika med vašim prvim obdobjem direktorovanja, ki je trajalo dobro desetletje, do leta 1986, in drugim, prav tako dobro desetletje trajajočim obdobjem? Vodenje gledališča ste ponovno prevzeli leta 1997 …

“Dejansko je šlo za čisto drugo raven, zahtevati je bilo treba večje projekte, zahtevnejše, kot so bili prej v Solkanu, nujno je bilo tudi pridobiti uveljavljene tuje režiserje. Novo gledališče je to omogočalo, zelo radi so prišli, ko so videli, da je tu ustrezen gledališki prostor.”

Prostor, ki je nedvomno pripomogel tudi k novemu statusu gledališča …

“Porodila se je ideja, da bi na mejah države postavili profesionalna narodna gledališča. V Mariboru je takšno že obstajalo, v Ljubljani kot v središču tudi, načrtovali smo, da bi se to uresničilo tudi v Novi Gorici. Ideja se je posrečila in tako je leta 2004 novogoriško gledališče dobilo status slovenskega narodnega gledališča.

Tej ideji je bil naklonjen Rudi Šeligo, ki je bil leta 2000 krajše obdobje minister za kulturo. V nekem pogovoru ste našteli tri kriterije, ki naj bi jih gledališče izpolnilo za pridobitev tega statusa, in sicer v tem vrstnem redu: kakovost vsebine, nacionalni rob in konkurenčnost v širšem prostoru.

“Žal je Rudi Šeligo zelo hitro umrl, tako da je to idejo uresničila šele njegova naslednica Andreja Rihter. Sicer bi jo sam izpeljal, saj je bil zavzet za ta koncept nacionalnih gledališč, ki s svojo kulturno ustvarjalnostjo hkrati sežejo preko meje.”

Kot je to storilo novogoriško gledališče, ki je v obdobju pred pridobitvijo tega statusa doseglo visoko kakovostno raven in veliko gostovalo. Kako se spominjate tega obdobja?

“Takrat smo igrali po državah oziroma festivalih Južne Amerike in s tem ponesli slovensko ime preko meje. Veliko smo gostovali tudi v Evropi oziroma redno sodelovali z nekaterimi gledališči, ki so prihajala k nam, mi pa smo gostovali pri njih.”

Tudi novogoriško gledališče ima znamenito mednarodno festivalsko tradicijo, zlasti z Goriškim srečanjem malih odrov, ki je potekalo v letih od 1972 do 1991 ter se v devetdesetih preimenovalo v Srečanje gledališč Alpe-Jadran. Pozneje se je gledališče vključilo v zvezo Evropska gledališka konvencija in leta 2004 v času vstopa v Evropsko unijo organiziralo Mej(ni) fest … Kakšen pomen je imelo za vas mednarodno festivalsko delovanje?

“Poteza Jožeta Babiča, da ustanovi festival malih odrov, je bila zelo dobra. Tukajšnje občinstvo namreč ni bilo navajeno na zahtevnejše predstave, mali odri pa so bili neke vrste eksperimentalno gledališče. Festival je pritegnil veliko občinstva, zlasti mlajše gledalce, odmevi so bili zelo ugodni. Gledališča, ki so prihajala predvsem iz republik bivše skupne države, so nudila kakovostne predstave. Po razpadu Jugoslavije je festival počasi zamrl, kljub iskanju novih programskih možnosti. Za kakovostne predstave iz širšega evropskega prostora bi namreč potrebovali zelo velike finančne vložke, kar pa takrat ni bilo mogoče. Mej(ni) fest je bil sam po sebi kar odmeven, vendar pa ni dosegel pričakovanih rezultatov, torej novega festivalskega zagona.”

Upokojili ste se leta 2007, vendar še vedno redno obiskujete gledališče. Kako ga doživljate?

“Vsak ima svoj okus, meni bi malo več klasike bolj odgovarjalo kot predstave, ki iščejo predvsem neke začasne učinke in niso dovolj trajne. Sicer je pa tako, da ko se enkrat zavežeš gledališču, ga težko zapustiš. Kar velja za vse, ki nas je očarala ta oblika delovanja, čeprav ni več tako sodobna, kot je bila še včasih.”


Najbolj brano