Na katerem mestu so ljudje?

Predlagane spremembe zakona o okolju, predvsem izenačitev mejnih vrednosti sosežiga in sežiga ter bolj natančen monitoring izpustov, o katerih se je na pobudo civilne družbe začela razprava v državnem zboru, se na papirju sicer tičejo prav vseh naprav v Sloveniji, ki uporabljajo odpadke kot vir energije. A v resnici je popolnoma jasno, da se je začela razprava o Salonitu. Ni naključje, da so podporo ljudi za predlagane spremembe nevladne organizacije iskale v akciji Naj Anhovo zadiha. Kot tudi ne, da je poslance nagovorila domačinka Mateja Sattler z besedami: “Pred vami je zgodovinska priložnost, da odpravite hude krivice, ki so bile v preteklosti storjene prebivalcem srednjega Posočja.”

Argumenti ene in druge strani so znani. Na eni strani civilna družba opozarja, da so ljudje že plačali visok davek zaradi azbesta, da bodo učinki izpustov cementarne zaradi sosežiga na zdravje ljudi v kombinaciji z azbestom vidni čez desetletja, zato mora obveljati načelo previdnosti, da mora država interese ljudi postaviti pred interes kapitala. Zato je treba znižati vrednosti emisij na raven tistih, ki veljajo za sežigalnice. In izvajati natančen in transparenten nadzor.

Ni se težko strinjati, da je zdravje na prvem mestu. Vsebinska razprava, ki bi morali biti že zdavnaj, je ključna, ker se bo politika končno prisiljena odločiti glede ljudi: na katerem mestu so, pravzaprav?

Gospodarska združenja so proti, ker da spremembe prinašajo dodatne stroške in administrativna bremena. V Salonitu, ki je najbolj izpostavljen, trdijo, da delujejo v skladu z zakonodajo, da izenačitev mejnih vrednosti kar počez ni smiselna, saj da gre pri sosežigu in sežigu za različne procese, da je na zadeve treba gledati celovito. In potrjujejo, da z zamenjavo tehnologije lahko zagotovijo nižje vrednosti izpustov in da to že načrtujejo v projektu, ki pa predvideva, da bi več kot podvojili količino odpadkov za sosežig. Nevladniki in tudi občina so seveda odločno proti.

Bolj ali manj jasno je, da se argumenti ne bodo zbližali. In vmes je država. Ki motri na eni strani edino tovarno, ki se ukvarja s strateškimi področji ravnanja z odpadki in proizvodnjo cementa, na drugi strani pa domačine iz srednjega Posočja in nevladne organizacije, ki se bijejo v imenu tega, kar je bilo mnogim tam dolgo krateno: zdravja. V igri je veliko interesov, od javnega, okoljskega do političnega in kapitalskih oziroma ekonomskih, ki so si med seboj lahko tudi v nasprotju. Potrditev politike, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo, je pričakovana. Ni se težko strinjati, da je zdravje na najvišjem piedestalu. Hudič pa je ponavadi v podrobnostih. Vsebinska razprava, ki bi jo morali opraviti že zdavnaj, je ključna, saj se bo politika končno prisiljena javno in jasno odločiti glede ljudi: na katerem mestu so, pravzaprav?


Preberite še


Najbolj brano