Zakaj bi se sploh učili italijansko?

Ne, to ni eden tistih zapisov, v katerih se na dolgo in široko razpreda o pomenu dvojezičnosti in tarna o pomanjkanju zavedanja, da je življenje z več jeziki vrednota. To je najbrž vsakemu, ki to prebira, popolnoma jasno. Marsikomu pa ni jasno, da dvojezičnost deluje samo, če sta si jezika v zavestih govorcev enaka. Žal se vsako leto bolj oddaljujemo od tega. Včasih smo na slovenski strani meje s ponosom izpostavili svoje znanje italijanščine in s prstom kazali na Tržačane, češ, “oni pa ne govorijo slovenščine”. Zdaj smo to pravico izgubili. Velika večina otrok pride v stik z italijanskim jezikom le v šolah, nivo znanja, ki se ga od njih pričakuje, pa ne zadovoljuje niti osnovnih standardov za nemoteno rabo jezika v okolju. Za to pa ne gre nujno kriviti učnih načrtov, šol ali učiteljev. Ravno slednji so žrtve učnih načrtov, ki so prisiljeni slediti pričakovanjem zahtevnih staršev, ki svojim vsevednim “sončkom” želijo le najboljše ... ocene, seveda.

“Naš je znal za 5. Še na inštrukcije smo ga poslali in zanje plačali 'brdo para',” se starši pritožujejo na govorilnih urah, na katere so zmožni pripeljati celo odvetnika. Na šolnike včasih pritiskajo do te mere, da morajo učni načrt okrniti in ga prilagoditi. Največkrat gre pri tem za otroke staršev, ki tudi sami ne govorijo italijanščine, kaj šele katerega drugega tujega jezika. Z leti je to postal medgeneracijski problem. Dvojezičnost je stanje duha, ne stanje družbe, če parafraziramo nekega slovenskega pisatelja.

Včasih smo na slovenski strani meje lahko s ponosom izpostavili svoje znanje italijanščine in s prstom kazali na Tržačane, češ “oni pa ne znajo slovensko”. Zdaj smo to pravico izgubili.

Nedavno je v učenje jezikov v šolah poseglo tudi ministrstvo za izobraževanje, ki s predlagano novelo želi v osnovnošolskih programih vpeljati še obvezni drugi tuji jezik. Na tem mestu se lahko vprašamo, če minister sploh pozna dejansko družbeno stanje v šolah. Nekateri otroci na dvojezičnih območjih - ne samo otroci priseljencev, temveč tudi “avtohtoni Istrani”, ki niso odraščali z Berlusconijevo televizijo - bi se tako morali učiti štiri ali pet jezikov. So šolniki pripravljeni še na ta udarec? Zakaj bi se torej sploh učili italijanščine, če lahko z nekaj truda priredimo učni načrt tako, da bomo osnovno šolo končali z odliko, v Gorici pa nam bo “gelato” naročil generator umetne inteligence.

Seveda je poplava modernih tehnologij in socialnih omrežij angleščini na široko odprla vrata v sodobni sleng in s tem tudi v zavest mladih, ki tako rekoč anglizme uporabljajo domala v vsakem stavku. V govorjenem jeziku se pojavljajo tudi številni hrvatizmi.. S tem ni popolnoma nič narobe, saj je jezik živ organizem, ki se razvija skladno z družbo in njenim psihofizičnim stanjem.

---

---