Verske skupnosti kot nebodigatreba?
Imamo tisoč in eno težavo: v zdravstvu plačujemo bolj kot ne le še za to, da smemo čakati v čakalnih vrstah, v številnih poklicih manjka delavcev, tudi v šolstvu in socialnem varstvu, kar je še posebej zaskrbljujoče. Centralizacija države je prišla do takšnih skrajnosti, da ljudje s periferije ves svoj prosti čas porabijo za stanje v kolonah na avtocesti proti Ljubljani. Selitev vseh v mesta ni rešitev, saj stanovanj ni, najemnine pa so previsoke. Plače ne sledijo podražitvam, tako da ti - če imaš srečo - konec meseca na računu ne ostane nič. Kaj ostane tistim, ki te sreče nimajo in so jim vremenske ujme uničile domove, vrtove, krmo za živali in pridelke, delavnice in podjetja? Samo škoda na občinski infrastrukturi znaša 2,7 milijarde evrov, smo izvedeli v soboto.
Poslanci so nas minuli teden ene težave vendarle odrešili. Znižali so državno kritje prispevkov za socialno varnost verskih uslužbencev, zaradi česar bo v državnem proračunu letno ostalo 1,7 milijona evrov.
Ne gre za denar, seveda ne. Gre za kulturni boj med levico in desnico, kajti vedno, ko je poleg Cerkev, postanejo stvari privlačne za delitev javnosti in preusmerjanje pozornosti.
Ne gre za denar, seveda ne. Gre za kulturni boj med levico in desnico, kajti vedno, ko je poleg Cerkev, postanejo stvari privlačne za delitev javnosti in preusmerjanje pozornosti. Pri predlogu, ki ga je pripravilo ministrstvo za kulturo, podprla vlada, sprejeli pa so ga poslanci koalicije, so bile verske skupnosti grdo zlorabljene. Poleg tega, da so njihovi uslužbenci - večina tistih, jim je država financirala prispevke, je iz Katoliške cerkve - sredi leta ostali brez skoraj polovice prispevkov, so večje verske skupnosti izgubile tudi status splošno koristne organizacije, četudi opravljajo pomembno karitativno delo in skrbijo za ohranjanje kulturne dediščine.
Lahko bi se pogovarjali, kako spremeniti zakon o verski svobodi, davčno urediti status verskih skupnosti, morda tudi uvesti davek, ki bi ga plačevali pripadniki verskih skupnosti. Zakaj pa ne? Spremembe so lahko tudi pravične, pogovor vseh vpletenih pa je pričakovan, ko gre za položaj verskih skupnosti v demokratičnih državah. V primeru Katoliške cerkve obstaja celo sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem, ki pravi, da si bosta strani prizadevali v dialogu reševati odprta vprašanja.
Dialoga tokrat ni bilo. Golobova koalicija je spremembe zakona skozi proceduro spravila brez predhodnega pogovora z verskimi skupnostmi, javna obravnava je bila skrajno kratka, državni zbor je zakon sprejemal po skrajšanem postopku, pojasnil o razlogih za spremembe pa sploh ni bilo. Občutek večjih verskih skupnosti, da v tej družbi niso enakovredne, ne more izostati. Prav tako občutek, da je morda prav to glavni cilj sprememb.