Z vsemi silami proti zlati sredini

Neko soboto med pospravljanjem na mizi zagledam z lično pisavo izpisan dnevni načrt obveznosti. Z raznobarvno otroško pisavo je v stolpcu zapisano: beri, igraj klavir, uči se družbo in nekoliko nižje - ne pozabi uživati. Prebrano me je nasmejalo in razveselilo iz več razlogov. Nasmejalo, ker sem se zlahka prepoznala kot vzornica dnevnega načrtovanja in zapisovanja obveznosti, opravil in dogodkov, razveselilo, ker sem očitno vendarle uspela najodgovornejši, četudi najmlajši, članici naše družine privzgojiti zmernost pristopa k življenju.

Vsega po malo je moto, pa tudi mantra, ki si jo zjutraj pogosto zaželiva z ljubo prijateljico za lepši začetek dneva in bolj izpolnjeno življenje. Delo, obveznosti, službene in družinske, otroci, dom, vsak dan pa tudi nekaj lepega, nekaj za sprostitev, za dušo. Lahko šport, klepet, kulturna prireditev, vrtnarjenje, pijača v dobri družbi, kar koli … pomembno je zgolj, da je to nekaj, kar navdaja z radostjo, kar poboža in napolni z energijo.

Zadovoljni smo z odličnimi gimnazijskimi maturanti, pa četudi ne znajo teči in se gibati, nimajo prijateljev, ne hobijev ali drugega veselja razen študija za maturitetne točke.

Kako pomembna in čisto resna tema je zmernost, pričajo filozofske razprave o “vsem po malo”. V širši javnosti je najbrž najbolj znana zamisel o “zlati sredini”, ki jo je v svoje razprave vpletel Aristotel. 384 let pred našim štetjem rojeni starogrški filozof je menil, da lahko “dobro” življenje dosežemo prav z zmernostjo in izogibanjem pretiravanju v vseh pogledih. Ne smemo jesti preveč, premalo pa tudi ne, jesti moramo zmerno. Zmerna telovadba je zdrava, njena odsotnost ali pretiravanje v gibanju je, nasprotno, škodljivo. Ne smemo biti strahopetni, ne predrzni, biti moramo pogumni. Ne smemo biti skopuški, ne razsipni, ampak radodarni. Ne smemo zgolj delati, pa tudi zgolj lenariti ne. Nobena skrajnost ni v redu. Samo če v življenju sledimo zmernosti oziroma zlati sredini bomo “srečni in ubrani”. Človekova sreča in “dobro” se tako skrivata v nadzoru lastnih želja. Nadzor pa vključuje racionalno naučene navade kot so “zlata sredina”, ki je med strogostjo na eni in pretiravanjem na drugi strani.

To, da so že pred več kot 2000 leti posamezniki poudarjali pomen uravnoteženega življenja za zdravo in srečno življenje, nas žal ni izučilo. Potrošniško-kapitalistična družba, h katere kritiki se nenehno vračam, ne ceni in ne spodbuja zmernosti ali zlate sredine. Nasprotno, pohlep, težnja po nenehni gospodarski rasti in kopičenju denarja nas vodijo v prekomerno in (samo)destruktivno izčrpavanje naravnih danosti in ekološke katastrofe, prekomerno delo, izčrpavanje lastnih teles, zanemarjanja drugih in kronično nezadovoljstvo, ki ga za silo tešimo z brezglavim kupovanjem stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo in zaradi katerih delamo več, kot bi bilo v resnici potrebno. Ista gonilna sila povzroča množice izgorelih, bolnih in nezadovoljnih zaposlenih, ki svoje zdravje in življenja trošijo vnemar v neskončno dolgih urnikih in neizpolnjujočih službah. Zmernost je povsem izginila iz našega besednjaka in delovanja. Ponotranjili smo “specializiran” pogled na svet, ne cenimo več nekoga širokih znanj in razgledanosti, raje imamo ozko usmerjene, specializirane, četudi drugače čustveno, socialno in intelektualno omejene, strokovnjake. Zadovoljni smo z odličnimi gimnazijskimi maturanti, pa četudi ne znajo teči in se gibati, nimajo prijateljev, ne hobijev ali drugega veselja razen študija za maturitetne točke. Povprečen otrok se v prostem času ne more ukvarjati z “vsem po malo”: malo rokometa, malo flavte, modelarstva in malo igre ter druženja. Ne, klubi in organizirane prostočasne aktivnosti za otroke zahtevajo ali vsaj pričakujejo, da bo otrok obiskoval izključno njihovo dejavnost, po možnosti vsaj štirikrat tedensko in ji obenem podredil celoten življenjski ritem, tudi vikende in počitnice.

Vodilo “srednje poti”, zlate sredine ali “vsega po malo” ne prepriča vseh. Nekateri menijo, da smo ravno obratno od zgoraj navedenega v zahodnem svetu naučeni, da ciljamo na “zlato sredino”, povprečnost in zato zaradi varnosti in komoditete ne težimo k nečemu več, k ekstremom, k bolj skrajnemu in izpolnjujočemu življenju. Da z mediokriteto v resnici izgubljamo polnost življenja in resnično izkušnjo ter vse kar sodi zraven - več denarja, več imetja, več izkustev, več ljubimcev, več vsega. Eden vidnejših zagovornikov odmika od zlate sredine je Ramit Sethi, čigar knjiga Naučil te bom biti bogat je v ZDA postala bestseler, prodajna uspešnica, sam pa nas bombardira s svojimi nadvse všečnimi videi in tečaji tudi preko vseh možnih kanalov socialnih medijev. Ni potrebno posebej izpostavljati, da ima mnogo sledilcev. Njegov pogled je v resnici ponovno lasten postmodernemu kapitalističnemu potrošniškemu načinu razmišljanja, skladno s katerim ni dovolj biti zgolj povprečen, temveč moraš biti izstopajoč, poseben za vsako ceno in po možnosti boljši od drugih. Imeti sploh najboljše počitnice, najdražji avto, najlepšo (četudi plastificirano) ženo in predvsem imeti res veliko denarja.

Ekstremni dosežki na katerem koli področju (šport, kulinarika, znanost, moda ...) terjajo svoj davek, in sicer dolgotrajno ozko usmerjenost v zgolj eno dejavnost na račun vseh drugih, asketsko odrekanje ali izčrpavanje lastnih teles in drugih ljudi. Tudi takšno življenje je lahko za nekatere izpolnjujoče, toda takšnih izjemnih in ekstremnih ljudi je v resnici malo. Za večino nas ostalih kot vodilo v “dobro” življenje še vedno velja “vsega po malo” in ja, če sledimo nauku uvodne zgodbe, je dobro zaradi prenatrpanih urnikov včasih užitke tudi načrtovati.


Preberite še


Najbolj brano