Krhka in obenem hrabra

Društvo slovenskih režiserjev in režiserk je letošnjo nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre namenilo filmski in gledališki igralki Olgi Kacjan. Nagrado ji bodo podelili v četrtek v Slovenski kinoteki.

Igralka Olga Kacjan je leta 2014 tako plavala v Piranu. Posnetke so 
potrebovali za gledališko predstavo Odprto morje v Slovenskem 
mladinskem gledališču. Foto: Tomaž Primožič/FPA
Igralka Olga Kacjan je leta 2014 tako plavala v Piranu. Posnetke so potrebovali za gledališko predstavo Odprto morje v Slovenskem mladinskem gledališču. Foto: Tomaž Primožič/FPA

LJUBLJANA > Filmski izraz Olge Kacjan, igralke, ki je letos dopolnila 70 let, je osupljivo večplasten in za gledalca venomer čudovito begajoč. “V razčlembi in prezentaciji likov se vselej pogumno in brez zadržkov podaja na raziskovanja mnogoterih plasti človekovega obstoja. Z vsakim likom gledalcu ponuja (nikoli preprost) dostop do celovitih in zato zapletenih skrivnosti Človeka; v to vlogo postavi svoje pojavnost, način igre in odnos do življenja, posledično do umetniškega izraza,” piše v utemeljitvi.

Iz njenih filmskih vlog je po oceni društva mogoče zaslutiti stalnico igralkinega umetniškega izraza: nežna, skoraj eterična telesnost, (nepredvidljivo, pretresljivo) uglašena z ostrino misli in pogumom duha: “Velika umetnica preko svojih vlog iskreno in brezkompromisno izraža celovito in načelno držo do intimnega in družbenega človeškega obstoja.”

Na filmu redko nastopi v glavni vlogi, a vendarle se njeni liki gledalcu zapišejo v spomin, tudi kolektivni. Med njimi je društvo navedlo prvo vlogo v celovečernem filmu, slepo dekle Katico v klasiki Povest o dobrih ljudeh, ki jo je režiser France Štiglic leta 1975 posnel po delu Miška Krajnca. Vloga je “razkrila igralko s presenetljivo, celo nezemeljsko filmsko prezenco”.

Za enako pomemben lik je društvo opredelilo Kristino v Splavu Meduze Karpa Godine iz leta 1980, v katerem se kot plašna podeželska učiteljica pusti zapeljati emancipaciji, odeti v nepredvidljiv plašč avantgarde: “Kacjanova lik poda kot krhko in zadržano in v isti igralski sapi hrabro žensko, ki se poda v širno neznano.”

Med številnimi vlogami pri filmu in na televiziji je društvo omenilo še svetovno protivojno klasiko Sama PeckinpahaŽelezni križec iz leta 1977, v katerem nagrajenka kot ruska civilistka umori mladega nemškega vojaka - “kar stori z enako mero poguma in strahu, sovraštva in sočutja”.

Olga Kacjan je prejemnica mnogih nacionalnih in mednarodnih nagrad, med drugim Stopove nagrade za igralko leta 1980 za vlogo v Splavu Meduze, srebrne arene na Puljskem filmskem festivalu leta 1995 za glavno vlogo v Povesti o dobrih ljudeh in lanske Župančičeve nagrade mesta Ljubljana za življenjsko delo.


Najbolj brano