Morje se lesketa tudi v leposlovju

“Buči, buči, morje adrijansko! Nekdaj bilo si slovansko, morje adrijansko!” smo si skupaj s pesnikom Jenkom in skladateljem Hajdrihom zapeli, ko je nekdo pobaral, v koliko pesmih, epih, črticah, novelah in romanih se lesketa morje. V mnogih, premnogih. Pa ne le lesketa, tudi šumi, buči, buta, daje in jemlje življenje ... Odiseja, Robinson Crusoe, Moby Dick, Dvajset tisoč milj pod morjem, Otok zakladov, Starec in morje, Pijevo življenje in druge blestijo v svetovni književnosti. Kaj pa v slovenski?

Morje že stoletja pljuska ob našo deželo, a vendar smo bili na njem “samo kot ribiči, kot pomorščaki na tujih ladjah, gospodarji tega morja ob slovenski obali pa do nedavnega nismo bili in s svoje obale se na nobeni svoji ladji nismo mogli premakniti po morja široki cesti, kot poje Prešeren, v daljni svet”. Tako je Jože Dolenc ugotavljal v uvodu antologije Ladja na obzorju, leta 1959 izdane pri koprski Lipi. Vanjo je uvrstil Gončarova, Sienkiewicza, Dickensa, Hugoja, Melvilla, Poeja, Stevensona in druge, a tudi domače, na prvo mesto Janeza Ciglerja, saj je v prvi slovenski izvirni povesti Sreča v nesreči (1836) doživeto opisal tudi strašno nočno nevihto, ki jo prestane “velika, velika barka” med plovbo iz Trsta proti Franciji.

Lepa Vida, Cankar, Pahor ...

Pridevnik prvi se bo kopičil še kar nekaj vrstic: prvi med našimi pisatelji, kajpada Ivan Cankar, je svoje prvo objavljeno prozno besedilo leta 1893 naslovil Moj prvi pogled na morje. V njem se spominja počitnic pri sorodnikih v Pulju, “vročem, meni tako dolgočasnem mestu”, kjer ob pogledu na valove pod zlatimi žarki in srebrno meglo v daljavi domišljija uzre junaka Eneja s tovariši, ki bežijo iz Troje, Odiseja, ki išče dom ... Mladi pisatelj občuduje “krasno prirodo” in gnusi se mu “to hudobno, glasno življenje” človeštva.

Starosta slovenskih pisateljev Boris Pahor že na prvi strani svoje prve knjige Moj tržaški naslov (1948) v imenu tistih, ki so okusili pekel koncentracijskih taborišč, pribije: “Vidite, mi bi radi spregovorili o svojem domu, o pragu naših hiš, ki ga moči morje, o ljubezni ribičev, o ljubezni naših deklic, o laseh naših deklic, ki so plavi kakor naše mreže. Spregovorili bi radi o morju, ki se širi kakor misel, ki joče, kakor so jokale naše mamice, ki se smeje kakor oči lepe Vide, ki se je vrnila na svoj breg. Toda v vsej nagajivosti, ki je v nas, v vsej prešerni pesmi, ki jo začenjamo o morju - smo resni.” Resni so zaradi tistih, ki “so odšli z barvo morja v očeh, da bi mi lahko zamenjali čuvaja v starem svetilniku. Da mi bi bili nasmejani in mladi ob morski gladini. Da bi nam bila najlepša barva barva morja, ki je kakor plavilo pred našimi hišami.”

Sedem let pozneje v romanesknem prvencu Mesto v zalivu njegov Rudi Leban po kapitulaciji Italije ugotavlja, da vojne še nikakor ni konec, treba bo v nove boje - na pot ga pošilja “morje s svojim svobodnim bistvom”. Morje, ki “je brez mej”. Morje, ki “diši po prevratu”.

Svoboda in neskončnost

V antologijo Trst v slovenski poeziji, pri kateri sta leta 1984 moči združila Založništvo tržaškega tiska in Lipa, je dr. France Bernik uvrstil Aškerca, Ketteja, Župančiča, Kosovela, Grudna, Gradnika, z več morskimi pesmimi se oglasi Janko Samec, ki je v sonet ujel tudi trdo delo v pristanišču: “Vse za eno samo skorjo kruha!” Tu so še Bruna Marija Pertot, Marko Kravos, Irena Žerjal, Ace Mermolja, Boris Pangerc, Marij Čuk in drugi, tudi Miroslav Košuta, ki smo ga pobarali, ali smemo ob članku objaviti njegovo Morje. “Kako naj ne pristanem na objavo pesmi, ki me je v hipu ponesla na Staničevo 7, v čas, ko mi je grozilo, da bom za zmerom zasidran na Barju,” je odgovoril. “Pesmi sem pisal, da bi prišle do ljudi in da bi večini Slovencev širile obzorje tudi z morjem, z vsemi njegovimi podobami, pomeni in odtenki. In da sem se z njim v sebi tudi ob Ljubljanici počutil doma.”

Med mnogimi, ki so opevali Primorsko, je bil tudi Tone Pavček, ki se je rodil na Dolenjskem in si novi dom ustvaril v Istri. Pred leti nam je v intervjuju opisoval, kako vsak dan roma na sosednje Sečoveljske soline, presenetil pa z odgovorom na vprašanje o tistem, kar je v Seči imel na dlani: “Morje mi je bilo vedno čuden, tuj element. Dojemal sem ga kot živo bitje, v katerem je mogoče vse, v katerem je nevarnost, v katerem preži zlo, v katerem lahko na dan pridejo strašne, čudne nimfe. To me je odbijalo.”

Drugače nam je predlani pripovedoval Vanja Pegan, ki kot jadralec piše tudi dobesedno na morju: “Temen smrekov gozd morda v meni prej vzbudi tesnobnost. Morje pa je moj življenjski prostor. V prejšnjem življenju sem bil morska žival.” Poudaril je, da morje ni nikogaršnje: “Tudi naše morje ni naše, ni hrvaško, ni italijansko ... Morje je svoje. Ne zanimajo ga dogovori ljudi.”

Morje buta in šumi tudi v poeziji in prozi, ki jo piše Franjo Frančič. Njegove čisto sveže Pravljice o ljubezni, samoti in morju je Joca Jamšek popestrila z ilustracijami modrih valov, obrežnih kamenčkov, belih jader, solin in sončnih žarkov. V Frančičevih verzih je morje “tista strašljiva svoboda in neskončnost”, “vesolje izgubljenih sanj, večno in mogočno, za vedno”. Tu srečamo tudi otroka, ki se igra na obali, “iz mivke je zgradil grad pričakovanj”, k sreči še ne sluti skrbi prepolne odraslosti ...

Morje igra ključno vlogo v klasiki Bratovščina Sinjega galeba; Mladinska knjiga je pred kratkim ponatisnila manj znani izvirnik iz leta 1936, ki ga je Tone Seliškar po vojni nekoliko predrugačil, prilagodil novim družbenim potrebam in seveda vladajoči ideologiji.

Morje večjo ali manjšo vlogo igra v več odmevnih knjigah, ki smo jih dobili zadnja leta: Veronika Simoniti je kresnika prejela za roman Ivana pred morjem, v katerem junakinjo iz Pariza pripelje nazaj v Istro, Tone Partljič v zbirki novel Ljudje z otoka živo portretira prebivalce kvarnerskega kotička in njihovo vsakdanje, neturistično življenje, Mate Dolenc je mnogim knjigam, ki jih je postavil na morje, dodal še zbirko zgodb Kako dolg je čas, v kateri otroke spremlja pri potopu v morje - in seveda v nič manj slikovite in bogate zgodbe. Med vožnjo proti Piranu ugotavlja, da je pogled na morje s Črnega Kala zanj “vedno veliko doživetje, enako zdaj kot takrat, ko sem bil še otrok”. V Lucijo, Portorož in Piran se je letos s pripovedovalko romana Plima vrnila tudi Ana Schnabl.

Nobelovec spet v Piranu

V roke velja vzeti tudi knjige, ki jih niso napisali književniki. Na primer Obraze morja (1987), v katerih mednarodno uveljavljen morski biolog Miroslav Zei iz Nabrežine opisuje legende in resnice o morju, od Pozejdona, Atlantide, siren, junakov in pošasti do piratov, Kolumba in Magellana. Ali pa Norce pomorce, v katerih pomorščak Goroslav Vukšić Gogo izkušnje z morja prepleta z razburkano domišljijo.

Članek se že bliža koncu, pa smo preveslali komaj nekaj morskih milj te brezmejne teme. Omenimo vsaj še, da morje, ki pljuska ob našo deželo, odmeva tudi v svetovni književnosti. Avstrijski nobelovec slovenskih korenin Peter Handke se v nedavno poslovenjenem romanu Moje leto v nikogaršnjem zalivu na več straneh vrača v materino domovino, zlasti v Piran, na pomol, med apnenčaste kvadre, kjer je davno tega prvič videl morje - in vanj strmel dolgo, zelo dolgo ...  

---