Tudi veterinarji pričakujemo spoštljiv odnos in razumevanje
Vse pogostejši in vse hujši pritiski na veterinarje so botrovali tokratnemu pisanju, v razmislek vsem, ki želimo vse najboljše našim in vašim kosmatincem.
Zdi se, da se nestrpnost in nasilno vedenje seli v vse družbene pore, in zdi se mi prav spregovoriti tudi o tem, saj verjamem, da le tako lahko ustvarimo boljše medsebojno razumevanje, ki vodi v boljšo komunikacijo in zaupanje.
Obseg dela se je v času še vedno trajajoče pandemije vsaj na področju veterinarske medicine močno povečal, kar vsaj na nekaterih področjih dela že pomeni tudi nekaj več čakalnih vrst za specialistične preglede in posege. Če smo tega v humani medicini že vajeni, pa se zdi, da so nekajdnevne ali tedenske čakalne dobe za živali za njihove lastnike nekako nesprejemljive. Večina pacientov seveda lahko počaka nekaj dni ali celo kak teden. Trudimo se, da vse nujne paciente, pa tudi tiste manj nujne sprejmemo čim prej, kar je preprosto potrebno sprejeti. Število specialistov je omejeno, s tem pa tudi število možnih pregledov.
Si predstavljate, da stopite v trgovino in trgovki zagrozite, da boste zažgali trgovino, ker vam morda kruh ne bo všeč?
Naslednji nesprejemljivi žaljivi komentarji bodisi na osebni ravni ali na družabnih omrežjih se nanašajo na razumevanje in sprejemanje ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusne okužbe med zaposlenimi in lastniki. V prostorih naše klinike ne moremo omogočati ustrezne varnostne razdalje niti v čakalnici niti v ambulantah, zato še vedno ohranjamo sistem pogovorov na prostem, živali pa potem vstopajo na kliniko same, v spremstvu tehničnega osebja in nas veterinarjev. In ne, živali res niso mali otroci, ki bi jih morala spremljati mama oziroma lastnik v vlogi “mame”. Pogosto so živali brez prisotnosti lastnika celo mirnejše. In verjemite, veterinarji se že v času študija učimo komunikacije in ravnanja z živaljo.
V redkih primerih, predvsem pri t.i. nekooperativnih psih, je prisotnost lastnika seveda nujna. Prisotnost lastnika omogočimo tudi v primeru slovesa ob evtanaziji. Na srečo večina lastnikov razume težavne razmere tudi za nas, ki celoten delovnik nosimo zaščitno masko, se nenehno razkužujemo in mislimo na ohranjanje ustrezne varnostne razdalje. Na ta način smo uspeli v kali zatreti in omejiti nekaj posameznih okužb, ki so se prikradle v kolektiv.
Veterinarji za svoje delo ne pričakujemo nikakršnih “slavospevov”, le spoštovanje in nujno zaupanje v dobronamernost vsakega dejanja posebej.
Ne glede na čas in ukrepe, ki nas spremljajo na vsakem koraku, pa smo deležni številnih groženj. V zadnjem obdobju so lastniki kolegom večkrat grozili s smrtjo, če hudo bolna ali poškodovana žival ne bo preživela, in to v trenutkih, ko prav tej živali skušaš pomagati, da bi preživela. Verjetno vsakdo razume, da oživljanje psa ali mačke v kritičnem stanju potrebuje zbranega veterinarja, ki se težko hkrati posveča grožnjam lastnika. Ne glede na izid zdravljenja pa vsaka grožnja tudi ostane nekje v nas. In če že lahko tako nemogoče vedenje pripišemo strahu lastnika, pa bi pričakovali vsaj opravičilo po tem, ko je najhujše mimo. Opravičila lastnikov pa, moram priznati, v kar dolgoletni praksi lahko preštejem na prste ene roke. Pred nekaj dnevi nam je mladi lastnik grozil s požigom klinike že ob prihodu - “za vsak slučaj”? Si predstavljate, da stopite v trgovino in trgovki zagrozite, da boste zažgali trgovino, ker vam morda kruh ne bo všeč?
In ne nazadnje, ali ste kdaj poskusili iti po nakupih in pri blagajni preprosto razložili, da nimate denarja, ter se z izbranimi dobrinami odpravili domov? Ali pa ste jim morda razložili, da kruh res ne more imeti take cene? Ob vsem tem naj omenim še dejstvo, da mora vsak doktor veterinarske medicini uspešno zaključiti šestletni študij, opraviti strokovni izpit in pred začetkom samostojnega dela vsaj še leto dni delati pod vodstvom izkušenega veterinarja? V svoje delo moramo veterinarji vložiti veliko strokovnega znanja, pogosto veliko fizičnega napora, ob hkratni skrbi za varnost vseh, ki rokujejo z živaljo, ob tem pa še ogromno razumevanja za želje in potrebe lastnikov.
Ne, ni nam težko. Izbrali smo poklic, ki nam daje veliko zadovoljstva ob uspešnih zdravljenjih. Morebitno neuspešno zdravljenje nas vsakič znova potre, a žal je tako, da se vsako življenje enkrat zaključi in vsi skupaj se moramo naučiti sprejemati tudi neizbežno smrt. Za svoje delo ne pričakujemo nikakršnih “slavospevov”, le spoštovanje in nujno zaupanje v dobronamernost vsakega dejanja posebej.