Zrak in voda sta boljša, odpadki in še marsikaj pa šepa
7. Val
25. 06. 2021, 08.00
, posodobljeno: 16. 07. 2021, 09.08
Čeprav v samostojni Sloveniji posvečamo okolju neprimerno več pozornosti, kot je je bilo deležno v Jugoslaviji, so tri desetletja po odcepitvi boljši le redki okoljski kazalci, mnogo več je takih, kjer s trudom komajda ohranjamo stanje enako. Denimo pri odpadkih, za katere namenimo kar tretjino vseh izdatkov za okolje. Ponekod pa se niti ne trudimo.
Najbolj zgovorno je področje odpadkov. Že res, da smo v 30 letih naredili ogromen preskok pri ločenem zbiranju odpadkov in njihovi predelavi - leta 2002 smo po podatkih državnega statističnega urada ločeno zbrali komaj devet odstotkov vseh odpadkov, zdaj jih zberemo kar 71 odstotkov. Toda ničesar nismo naredili pri zmanjševanju količine odpadkov. Leta 2002 je povprečen Slovenec odvrgel 426 kilogramov odpadkov, leta 2018 pa celo več, 495 kilogramov.
In nastajanje komunalnih odpadkov je le delček mnogo širše problematike odpadkov. Naslednja težava je njihova predelava. Že najmanj štirje ministri in ministrica za okolje so si polomili zobe na odpadni embalaži, sprejemali “interventne” ukrepe, tu in tam za silo spraznili prepolne zbirne centre, a zdaj se plastična embalaža spet kopiči. Vmes so nekateri kupi plastike kar zgoreli, kaj vse je šlo ob tem v ozračje, v bližnja naselja, na solato v tamkajšnjih vrtovih … ne vemo, ker podrobnih meritev teh izpustov ni opravil nihče. A to ne pomeni, da škodljivih posledic goreče plastike ni bilo, saj plastika brez teh ne gori.
“Po 30 letih od bosanskega upora slovenskemu odpadkovnemu imperializmu smo na istem.”
Miha Jazbinšek
prvi minister za okolje v samostojni Sloveniji
Pa se niti tu problemi z odpadki še ne končajo. Zadnje mesece je “odpadkovni hit” blato iz čistilnih naprav. Ker ga v tujino ni več možno oddajati tako poceni in enostavno kot v preteklosti, doma pa si pred tem problemom zatiskamo oči, vsakih nekaj mesecev zgroženi opazimo goro odpadnega blata v naravi: oktobra je podjetje iz Ljubljane pripeljalo devet tovornjakov blata na kraški teren pri Rodiku, pozimi se je podobno velik kup znašel na vodozbirnem območju pri Ljubljani, v začetku tega meseca tik ob potoku v občini Hoče-Slivnica na Štajerskem.
Odpadkovni imperializem se nadaljuje
Pri odpadkih nismo nič na boljšem, kot smo bili leta 1991, se strinja tudi Miha Jazbinšek, prvi minister za okolje v samostojni državi, ki je na slovesnost ob prisegi vlade zamudil prav zaradi - odpadkov. Na naši vprašanji o spremembah na področju okolja v 30 letih samostojne države in kje smo se odrezali najslabše, kot najbolj zgovornega izpostavi prav ta zaplet z odpadki na Jesenicah: “Na dvorišču jeseniške železarne sta poleti 1991 obtičala dva vlaka industrijskih odpadkov, ki jih je bosanska vlada vrnila v Slovenijo, ker se je zaradi njih v Bosni začel medetnični spopad. Te odpadke so pred tem štiri pomembna slovenska podjetja v organizaciji Gospodarske zbornice Slovenije poslala v Bosno na uničenje, tam pa za to ni bilo možnosti. Torej: začel se je meddržavni odpadkovni imperializem. Kot takrat še nepooblaščeni minister sem jih nato namesto ministra za industrijo poslal v uničenje na Finsko. Šele 1993 smo z zakonom o varstvu okolja začeli ustvarjati 'zeleno' neprofitno gospodarstvo tudi na segmentu odpadkov,” se spominja Jazbinšek.
“Kazalec okoljskega odtisa, ki je glavni kazalec porabe naravnih virov, kaže, da Slovenija porabi trikrat več, kot bi bilo sprejemljivo.”
dr. Dušan Plut
geograf
In kako ocenjuje stanje z odpadki danes? “Po 30 letih od bosanskega upora slovenskemu odpadkovnemu imperializmu smo na istem. Danes so se uprli Madžarska, Kitajska, … In to ne samo na segmentu industrijskih odpadkov, po slovenskem prostoru se odlaga odpadno blato s čistilnih naprav, (samo)vžigajo se skladišča(?) in obrati za 'predelavo' raznih vrst celo ločeno zbranih odpadkov in embalaže, odkar je ta segment sistemsko znova prevzelo 'gospodarstvo' samo,” odgovarja tedanji minister.
O tem, ali je za to kriva zakonodaja ali nemara ministri za okolje, ki so večinoma prihajali iz šibkejših koalicijskih partneric, pa: “Ministri za okolje danes niso politično šibki, obratno, prioritetno se zavezujejo gospodarstvu in odstranitvi 'administrativnih ovir', podpisujejo, kar dobijo na mizo, četudi protipravno.”
Ker so se površine obdelovalne zemlje v Sloveniji v 30 letih zmanjšale, več hrane uvozimo in s tem močno obremenjujemo okolje doma in po svetu. (foto: Marica Uršič Zupan)
Zrak je čistejši, a še ne dovolj
Tudi pri stanju ozračja ni dovolj pogledati samo izpuste ogljikovega dioksida, enega glavnih krivcev za podnebne spremembe in ključne tarče podnebnih ukrepov v Sloveniji in globalno. Kljub temu začnimo z njim: leta 1995 so znašali izpusti ogljikovega dioksida v Sloveniji 10.800 Gg, nato naraščali do 14.700 Gg v letu 2008 in padli na 12.648 Gg leta 2018. A kljub padcu so bili še vedno večji kot v prvih letih nove države. “Seveda je treba k temu prišteti promet, kjer ustvarimo ogromno CO2. Ali se kdo spomni evropske pobude za mesta nad 100.000 prebivalcev, kjer bi prometne zadrege razreševali na obstoječem cestnem fondu? In sabotažnega odziva ljubljanskega župana Zorana Jankoviča v spregi z ministrom za okolje in prostor Janezom Podobnikom, da bo Ljubljana dobila rumene pasove, potem ko bo zgradila šestpasovne vpadnice?” opozarja Miha Jazbinšek.
Ob tem (po stroki arhitekt) doda, da ima nekdanji minister Janez Podobnik v verigi predhodnikov in naslednikov na vesti tudi “okoljsko enega najslabših prometnih projektov, drugi tir Divača-Koper, krajinski masaker doline Ospa in pobočja Tinjana s servisnim cestovjem od spodaj navzgor, pozneje pa še od zgoraj navzdol. In to samo zaradi nekaj kilometrov predolge trase, ki je niso znali stlačiti v hrib brez vinjanskega viadukta in z enim tunelom namesto šestih.”
Premik tovora in potnikov s cest na železnice je sicer velika zamujena priložnost vseh vlad po osamosvojitvi. Tudi zaradi prometa (in industrije) smo imeli še leta 2010 po podatkih državne agencije za okolje presežene koncentracije ozona po vsej državi. Zadnja leta so se znižale, problematični pa ostajajo delci PM10, ki so občasno še vedno marsikje preseženi, so pa njihovi izpusti padli z 8.346 Mg v letu 2001 na 5.253 v letu 2018.
Kljub temu je kakovost zraka področje, na katerem smo v 30 letih naredili precej korakov na bolje: zmanjšale so se koncentracije žveplovega in dušikovega dioksida in nekaterih drugih onesnaževal. Tudi dr. Dušan Plut, ki je kot profesor geografije na ljubljanski Filozofski fakulteti redno spremljal spremembe na okoljskem področju, med pozitivnimi premiki v samostojni državi na prvem mestu izpostavi zrak: “Glede na leto 1990, ko je bil eden glavnih problemov onesnaženost zraka, se je stanje glede onesnaženosti ozračja izboljšalo,” pravi.
Drugo področje izboljšanja je po njegovem mnenju kakovost vodnih virov, tretje pa okoljska zavest: “Razmišljanja, da ni možno hkrati doseči varovanja okolja in gospodarske blaginje, ni več. Nismo pa še dojeli ključnega sporočila, da na omejenem planetu ni možno neomejeno trošenje naravnih virov.”
Grožnji okolju: pozidava in potratnost
Negativnih okoljskih zgodb pa je bilo v 30 letih po Plutovem mnenju še veliko: “Zelo so se povečali pritiski na okolje, zlasti prometni, širila se je suburbanizacija, pozidalo se je veliko kmetijskih zemljišč, drastično je upadla prehranska samooskrba. Nismo tudi našli rešitev za snovno-energetske tokove, poraba surovin in energije se je povečala. Kazalec okoljskega odtisa, ki je glavni kazalec porabe naravnih virov, kaže, da Slovenija porabi trikrat več, kot bi bilo sprejemljivo. Zatorej bomo morali poleg podnebne nevtralnosti v prihodnje poskrbeti tudi za ekološko varnost, zlasti glede porabe energije in surovin.”
Državni statistični podatki sicer kažejo nekaj izboljšav, vendar so te sila skromne: emisijska produktivnost se je od leta 2001 do 2019 povečala z 1,45 na 2,5 evra na kilogram CO2, snovna produktivnost pa z 0,85 na 1,53 evra na kilogram.
V kmetijstvu je sicer pozitivno povečanje števila ekoloških kmetij od leta 2002 do 2017 s 115 na 3320, toda obenem je upadel delež obdelanih kmetijskih zemljišč na manj kot četrtino vseh kmetijskih zemljišč. V 2019 smo v Sloveniji pridelali 44 odstotkov porabljene zelenjave in svežega sadja in 81 odstotkov mesa. Vse ostalo (med drugim 230.000 ton svežega sadja, 177.000 ton zelenjave in 111.000 ton mesa) smo pripeljali iz tujine, kar je dodatno obremenilo okolje.
Če bi s hrano ravnali skrbneje, bi je lahko uvozili manj. Toda tudi pri odpadni hrani nazadujemo: leta 2013 je vsak prebivalec Slovenije odvrgel 51 kilogramov hrane, predlani kar 67 kilogramov. Kar polovica od 140.804 ton predlani odvržene hrane je prišla iz gospodinjstev, tretjina iz gostinstva, desetina iz trgovine in manj kot desetina iz proizvodnje hrane.
Dva koraka naprej, enega nazaj
Miha Jazbinšek, prvi okoljski minister v državi Sloveniji, med pozitivnimi premiki od takrat izpostavi zakon o gozdovih, ki je ohranil prebiralno gozdarjenje namesto golosekov in prehodnost gozdov, zakon o ohranjanju narave, ki ima vzvode zavarovanja nacionalnih in lokalnih naravnih vrednot, ter evropsko omrežje Natura 2000.
Ob hvalevrednem javnem vodovodnem omrežju do večine prebivalstva pa opozarja, da bi morala povsod za pitno vodo skrbeti javna podjetja in občinski režijski obrati, za vodne vire pa država.
Skromne ambicije kaže tudi delež denarja, ki ga namenjamo za okolje. Delež investicij za okolje se je od osamosvojitve, ko je znašal 0,83 odstotka bruto družbenega proizvoda, do leta 2015 povečeval in dosegel 1,15 odstotka, nato pa padal, do skromnega pol odstotka v letu 2019. Delež tekočih izdatkov za okolje pa blago narašča, po prvem desetletju je znašal 0,72 odstotka bdp, predlani pa 1,42 odstotka bdp. Kljub pozitivnim premikom nas torej tudi v naslednjih 30 letih čaka na področju okolja še veliko dela.