Kozje kraljestvo v dolini Glinščice
Pri sosedih
02. 04. 2021, 06.00
, posodobljeno: 03. 04. 2021, 14.09
Nekateri pravijo, da so prišle iz Slovenije, drugi trdijo, da jih je domačin spustil v dolino Glinščice, tretji pa menijo, da po grebenih in strminah naravnega rezervata plezajo že od polovice preteklega stoletja, ko jih je med drugo svetovno vojno preplašilo streljanje in so zbežale iz zagrajenega pašnika. Same ne bodo zameketale, od kod prihajajo, iz zbranih informacij pa izhaja, da so koze na območju dolinske občine prisotne že vrsto let.
Koze najraje plezajo po skalah, nemoteno srkajo bistro vodo iz reke Glinščice, prežvekujejo travo in cvetje, po novem pa si privoščijo domači lovor, hortenzije in za prilogo še košček slanega ometa. Nato poližejo pnevmatike parkiranih avtomobilov na Jezeru, pohrustajo avtomobilske brisalce in se ponosno postavijo na streho vozil, da bi z visokega uživale razgled nad mogočno dolino, kjer so, kot kaže, doma.
Pandemija jih je opogumila
Od kod so se koze in kozli prikradli v Naravni rezervat doline Glinščice, dejansko ni znano. Neuradni viri navajajo, da so se iz Beke in Ocizle spustili proti Italiji in tu srečali še ubežnice, ki so se oddaljile s posesti lokalnega živinorejca. Med kozjimi domačinkami in priseljenci se je takoj vnela iskrica ljubezni; maloštevilna skupina je tako postala velika čreda, ki danes šteje približno 70 glav. Nekoč domače živali so se povsem prilagodile novemu okolju.
70 glav (približno) šteje čreda nikogaršnjih koz
Meje nenaseljenega območja pa so preskočile pred natanko enim letom, ko je nastopila pandemija, ki je ljudi začasno priklenila na domove. Tako so domačini marca lani prvič opazili črede koz na Jezeru. Do 35 samcev in samic z mladiči se je sprehajalo po domačih vrtovih in pojedlo vse, kar je bilo užitnega, trkalo z rogovi na vrata in stene, lizalo omet in povzročalo neprijetno škodo.
Srne, risi, lisice, gamsi in jeleni sobivajo v idiličnem okolju in ni jim mar, če se po istih stezah sprehajajo tudi podivjane domače koze.
“Med lansko popolno zaporo je marsikatera žival prišla iz gozda in doline, saj ni bilo skupin pohodnikov in drugih obiskovalcev, katerih se običajno prestrašijo. Koze so se povzpele do nas prav ob začetku pomladi,” je povedala Loredana Gustini, ki živi na Jezeru. V preteklih dneh je na facebooku objavila sporočilo in zgovorne fotografije. Zaskrbljena nad ponovnim obiskom podivjanih živali kliče na pomoč in upa, da bodo pristojni kmalu rešili problem. “Skačejo po parkiranih avtomobilih, pojedo vse, kar jim zadiši in se sprehajajo povsod. Celo po strehi sosednje hiše. Če se okno razbije, bo sosedom sedla koza v dnevno sobo,” je barvito pojasnila Gustinijeva. Dodala je, da je drobnica prevzela nadzor nad zapuščeno hišo v vasi ter nad vrtom okrog nje, kjer se živali redno sončijo in preživljajo spomladanske večere. Vaščani se koz ne bojijo, priznavajo pa, da jim je škode, ki jo živali povzročajo, dovolj.
Kdo skrbi za rastline?
Naravni rezervat doline Glinščice, ki ga upravlja Občina Dolina, je prav posebno okolje, kjer se okrog edinega površinskega vodotoka tržaškega Krasa razvija edinstven ekosistem. Tu so se naselili zelo redki plazilci in dvoživke, pod stenami pa gnezdi kar 70 vrst ptic. Srne, risi, lisice, gamsi in jeleni sobivajo v idiličnem okolju in ni jim mar, če se po istih stezah sprehajajo tudi podivjane domače koze.
“Nihče pa ne pomisli na rastline. Tu rasejo avtohtone vrste, ki so za koze prava poslastica,” je povedala Tina Klanjšček, predsednica naravoslovne zadruge Rogos, ki je do konca februarja upravljala sprejemni center naravnega rezervata. “Zaradi nenaklonjenih pogojev v nekaterih predelih rezervata, kjer je manj zemlje in veliko kamenja, rastline rasejo zelo počasi. Prav tam so nekatere avtohtone vrste zaradi požrešnih koz na robu izumrtja. Problem žal ne pride do izraza, ker se splošna javnost v glavnem posveča živalim, ne pa rastlinam,” je zaključila.
Kolesarji in domačini
Stik z invazivnimi kozami je za nekatere že neznosen. Drugi pa z njimi sobivajo in se ob sprehodu po poteh rezervata veselijo snidenja s temi prežvekovalci. Ko se črede postavijo na kolesarsko stezo, ki teče po progi opuščene železnice Trst-Botač-Draga-Kozina, je za izletnike lahko nevarno. Ko pa plezajo po stenah, se včasih usuje kakšen kamen, ki prileti na spodnje pešpoti, kjer se sprehajajo pohodniki.
Prisotnost koz ne povzroča preglavic Boljunčanom, ki dnevno obiskujejo rezervat. Do vasi se namreč živali ne spuščajo. “Koze se prosto premikajo na območju, odkar pomnimo. Nekoč so se vzpenjale samo nad kamnolom, zdaj pa jih je več in jih srečujemo tudi drugje, a ne v vasi,” sta povedala vaščana Sonja Kobol in Roberto Cecco. Z njima se strinja Mihaela Skupek, ki je koze srečala le med sprehodom ob reki: “Če motijo vaščane na Jezeru, pa bi morala vendar občina poiskati rešitev.”
Da so se koze razmnožile, je opazil Andrej Strain, ki bi območje omejil z ograjo, s t. i. električnim pastirjem: “Morda bi te živali, ki sploh niso nasilne, opazile pregrado in se ne bi odpravile čez njo. Problem nastaja včasih na kolesarski progi, po kateri bi se lahko sicer kolesarji peljali počasneje.” O tem, da so se nekatere koze odpravile čez državno mejo, pa ima svoje mnenje Livio Sancin: “Če smo že v rdeči coni, naj jih policija vpraša za dokument, pa bomo končno izvedeli, od kod prihajajo.”
Obvezna karantena
Dolinska občinska uprava je že v prejšnjem mandatu pripravila načrt za odstranitev koz z območja Naravnega rezervata doline Glinščice. Na deželo Furlanijo Julijsko krajino so odborniki pred dvema letoma naslovili predlog, ki pa ni bil odobren. Načrt je takrat predvideval, da bi koze polovili in jih nato predali živinorejcu.
Po pravilih pa morajo živali pred predajo preživeti obdobje karantene v prostoru, ki se nahaja na občinskem ozemlju. Tega prostora občina takrat ni imela, zato so izdelali nov načrt. “Predlagali smo, da bi koze sterilizirali, a v tem primeru bi bili stroški nevzdržni. Dežela se še ni izrekla, a vse kaže, da bo tudi ta predlog zavrnila,” je povedal Davide Štokovac, ki je na občini pristojen za okolje. “Zato bomo ponovno predlagali predajo živali domačemu živinorejcu in deželo zaprosili, naj prekliče obvezno karanteno.”
Valentina Sancin, Primorski dnevnik