Ključno vlogo je verjetno odigrala tudi “eksotika”

Življenje včasih ustvarja srečne splete dogodkov, ki vodijo v nepričakovane smeri. Gledališka in televizijska igralka iz Trsta Lara Komar zelo dobro pozna takšna naključja: načrtovala je delo na področju menedžmenta in se je znašla v gledališki šoli, študirala je solopetje in je postala dramska igralka, sprejela je televizijski izziv v Sloveniji in je postala medijska osebnost. Rossana PaliagaPrimorski dnevnik

Prav gotovo pa si Lara Komar, članica ansambla Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta in žirantka v kar nekaj šovih talentov pri nas, ni predstavljala, da ji bo ravno popularnost v slovenski televizijski nadaljevanki Reka ljubezni, v kateri je odigrala vlogo Irene, omogočila nov in ponovno nepričakovan korak, kot je vloga v peti sezoni italijanske nadaljevanke Il Paradiso delle Signore (Ženski raj). Prva epizoda, v kateri smo jo lahko videli, je bila na sporedu v četrtek, 25. februarja, ob 15.55 na prvem programu italijanske televizije Rai (za zamudnike pa kasneje na RaiPlay). Za avdicijo se tudi tokrat sploh ni menila. Kot nam je povedala po telefonu v odmoru med snemanji in tik pred debijem: “Klic iz Rima je bil zame totalno presenečenje. Predlagali so mi avdicijo za vlogo.”

Zanimala jih je njena zgodba

Pa ste nadaljevanko sploh poznali?

“Nadaljevanko sem poznala, ker je v njej igrala kolegica in prijateljica, s katero sem sodelovala v tržaškem gledališču Rossetti. Priznam, da me je možnost nove spremembe nekoliko vznemirila. Imela sem veliko pomislekov, kaj takega sploh ni bilo v načrtih. Priložnost neiskane, drugačne izkušnje pa se je prikazala sredi pandemije kot svež zrak, zato sem sprejela izziv in se odpravila v Rim. Odgovor je prišel kmalu po avdiciji. Zanimala jih je moja zgodba, na pol poti med Slovenijo in Italijo, kot tudi to, da sem na slovenskih ekranih precej popularna, v Italiji pa še dokaj neznana. 'Eksotika' je verjetno odigrala ključno vlogo. Na podoben način ima tudi moj lik mešan izvor: pred avdicijo sem se pripravila na angleški prizvok, potem pa so me presenetili, ker je bilo treba vzeti spet v roke francoske učbenike!”

“Zanimala jih je moja zgodba, na pol poti med Slovenijo in Italijo, kot tudi to, da sem na slovenskih ekranih precej popularna, v Italiji pa še dokaj neznana. 'Eksotika' je verjetno odigrala ključno vlogo.”

Kdo je torej vaš lik?

“Moj lik je Gloria Moreau, vodja uslužbenk milanske veleblagovnice Il Paradiso delle Signore, okrog katerih se vrtijo vse zgodbe. Je močna in nekonvencionalna ženska s skrivnostjo, ki je ne morem seveda razkriti. Navdušil me je preplet strasti, ljubezni, hrepenenja, ki tvori lik, predvsem pa mi je všeč zgodovinski okvir. Scenarij izpostavlja vprašanje ženske emancipacije v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zato ima serija tudi globlje sporočilo.”

Kako pa poteka vaš rimski delovni dan?

“Zbudim se ob petih zjutraj, ker priprava na snemanje traja tudi poldrugo uro. Živim v malem stanovanju sredi slikovite četrti Trastevere. Vsak dan me pridejo iskat in me pripeljejo domov, zato da bi imela čim manj zunanjih stikov. Snemanje nadaljevanke se ni ustavilo niti sredi pandemije covida-19, kljub temu da je na delu zelo velika ekipa. Vse to je možno le z zelo strogim nadzorovanjem. Testirajo nas dvakrat tedensko. Glede samega dela imam srečo, ker prihajam iz Trsta in zato skušajo skoncentrirati snemanja mojih prizorov. Kar pa ne pomeni, da se izognem dolgim čakalnim dobam, ki so sestavni del filmskega in televizijskega procesa. Čakanje je treba izkoristiti, da se lahko primerno zbereš. Med snemanjem ni namreč prostora za negotovosti in ponavljanja.”

“Priložnost neiskane, drugačne izkušnje pa se je prikazala sredi pandemije kot svež zrak, zato sem sprejela izziv in se odpravila v Rim.”

Kdor ima za sabo gledališko izkušnjo, se najbrž težje privadi na televizijsko, bolj “fragmentirano” oblikovanje vsebinskega in čustvenega loka naracije?

“V gledališču imaš čas, da se vživiš v lik, v televizijski nadaljevanki pa se že v osnovi pripraviš na hitrost prizorov in na njihovo nenaravno sosledje. Tudi to je del igralskega poklica. Povsem normalno je, da ob osmih zjutraj snemaš en prizor in nekaj ur kasneje drugega, ki se v zgodbi in torej v dinamiki odnosov tvojega lika dogaja veliko prej. Vživiš se v teku delovnega procesa. Besedilo memoriraš sproti. Privadiš se tudi na dejstvo, da na snemanjih sodeluješ s štirimi režiserji, ki se izmenjujejo na setu: med njimi se eden ukvarja bolj z igro, drugi pa s situacijo.”

Italija ima daljšo kilometrino

Je delo na setu slovenske in italijanske nadaljevanke podobno?

“Podoben je predvsem ritem dela, ki je zelo hiter. Gre za zelo specifičen način dela, ki služi produkciji s številnimi epizodami in intenzivnim delovnim urnikom. Z ekipo sobivaš kakšnih deset ur dnevno, zato običajno izberejo osebe, ki so ob profesionalnosti tudi prijetne po človeški plati. Razlika pa je v tem, da ima Italija daljšo kilometrino na tem področju. Slovenija se hitro razvija, izkazuje veliko zaupanje mladim silam in stavi na visoko kakovost. Kar sem se naučila na slovenskem setu, je bilo temeljno, da sem lahko pristopila k tej novi izkušnji. Pogovori s kolegi pa me vedno znova prepričujejo, da obstajajo velike razlike med državama glede možnosti ovrednotenja igralskega poklica.”

“V gledališču imaš čas, da se vživiš v lik, v televizijski nadaljevanki pa se že v osnovi pripraviš na hitrost prizorov in na njihovo nenaravno sosledje. Tudi to je del igralskega poklica.”

Kaj to pomeni?

“Protagonisti slovenskih nanizank so v glavnem gledališki igralci s solidnim statusom v primerjavi z italijanskimi igralci. Njihova delovna stabilnost in upoštevanje umetniškega poklica sta na videz nekaj samoumevnega, če pa imaš možnost spoznati drugo realnost, razumeš, da je to velik dosežek. Po zaključeni akademiji ima italijanski igralec pred seboj zelo negotovo prihodnost: konkurenca je velika, pogodbe so začasne, pot do uspeha je dolga in težavna, od avdicije do avdicije. Zavedam se, da imam res veliko srečo, saj je priložnost tokrat prišla kar sama od sebe.”

Povedali ste, da je dobro počutje znotraj delovne ekipe bistvenega pomena zaradi dolgega sobivanja na setu. Kaj bi nam lahko povedali o tej veliki in novi “igralski družini”?

“Občudujem predanost vseh članov ekipe. To me zelo motivira. Na eni strani je navdušenje mladih začetnikov, na drugi pa bogate izkušnje nekaterih igralcev, ki imajo za seboj izjemno poklicno pot in od katerih se lahko veliko naučiš. Zelo sem se navezala, na primer, na igralko Antonello Attili, ki je igrala tudi v filmih Giuseppeja Tornatoreja in Ettoreja Scole.”

Bi nam zaupali še kakšno anekdoto iz zakulisja?

“Lahko povem, da sem se naučila novega izraza. Ko so mi producenti sporočili, da me bo prišel vsak dan na dom iskat 'runner', sem se takoj 'izkazala' ... Nerodno mi je bilo povedati, da jih nisem razumela, in sem si predstavljala, da se bom morda morala peljati z ekološko rikšo ali čim podobnim. Do zadnjega trenutka nisem vedela, kaj me bo pričakalo pred vrati. Zdaj vem, da je to sinonim za šoferja.”

---