Bazovica je prišla pozno, vendar ne prepozno

Italijanska javnost še ni docela obračunala s fašizmom in s početjem italijanske vojske med drugo svetovno vojno v nekdanji Jugoslaviji ter v drugih okupiranih državah, meni italijanski zgodovinar Filippo Focardi. V svoji knjigi Nel cantiere della memoria (V delavnici spomina), ki je izšla pri založbi Viella (Rim, 2020), obravnava stare in nove teme italijanskega zgodovinopisja, odnose med Italijo in Slovenijo, vse do julijskih korakov predsednikov Italije in Slovenije v tržaškem Narodnem domu in v Bazovici.

Filippo Focardi - pogovor z njim je nastal po elektronski pošti - poučuje sodobno zgodovino na Univerzi v Padovi in je sodelavec državnega inštituta Ferruccio Parri.

Začniva s koncem vaše knjige, v katero ste v zadnjem trenutku dodali julijski poklon predsednikov Italije in Slovenije žrtvam fojb in štirim ustreljenim slovenskim antifašistom v Bazovici. Kako ocenjujete gesto Sergia Mattarelle in Boruta Pahorja?

“Mislim, da je bila to zelo pozitivna poteza dveh predsednikov. Šlo je za zelo pomemben korak na poti premostitve nasprotujočih nacionalističnih spominov, ki so v preteklih letih označevali javno soočenje in včasih povzročali diplomatske probleme med Italijo in Slovenijo, a tudi med Italijo in Hrvaško. V Bazovici je bil narejen velik, upam odločilen korak na poti uveljavljanja pomirjenega evropskega spomina.”

“Šolski učbeniki ne namenjajo dovolj pozornosti vlogi Italijanov v drugi vojni, medtem ko veliko pišejo o fojbah. To je po mojem sad prevladujočega stališča v javnem mnenju, ki je zelo pozorno do nasilja na račun Italijanov, veliko manj pa do trpljenja, ki so ga Italijani povzročili drugim.”

Kako si zamišljate takšen spomin?

“To je spomin, ki temelji na medsebojnem priznanju krivic in nasilja, ki sta si jih strani prizadeli v preteklosti. A s pogledom v prihodnost in v čim tesnejše sodelovanje, k čemur državi obvezuje skupna evropska hiša.”

Ali je italijansko-slovenska pobuda prišla prepozno in bi jo lahko uresničili prej?

“Seveda bi jo lahko izvedli prej in menim, da bi jo bili morali. A tako pač je, pomembno je, da se je zgodila in da je prišlo do tako velikega premika. V svoji knjigi sem poglobil predvsem italijansko gledanje na ta vprašanja.”

V knjigi pišete, da bi lahko do premika prišlo že po aprilu leta 2002, ko sta italijanski in nemški predsednik, Carlo Azeglio Ciampi in Johannes Rau, obiskala Marzabotto, prizorišče znanega nacističnega pokola. Kaj se je takrat zgodilo?

“Skupina italijanskih intelektualcev in zgodovinarjev, med njimi sem bil tudi sam, je po Marzabottu javno pozvala predsednika Ciampija, naj obišče nekdanje italijansko taborišče na Rabu, kjer so trpeli in umirali v glavnem slovenski civilisti.”

Kakšen odziv je doživela vaša pobuda?

“Iz spominov Ciampijevega diplomatskega svetovalca Antonia Purija Purinija sem odkril, da je predsednik leta 2005 skupno s predsednikoma Slovenije in Hrvaške načrtoval 'civilno romanje' v tržaško Rižarno, Gonars in Bazovico. Na Brionih naj bi trije predsedniki nato podpisali tristranski dogovor o prijateljskem sodelovanju.”

In kdo je kriv, da do tega ni prišlo?

“Pobuda je v zadnjem trenutku padla v vodo zaradi posega italijanskega zunanjega ministrstva, ki ga je takrat vodil Gianfranco Fini. Farnesina je na mizo postavila vprašanje odškodnin in vračanja nepremičnin Italijanom, ki so bili izgnani iz Istre in Dalmacije.”

Ciampija je leta 2006 nasledil Giorgio Napolitano, ki je - čeprav ne brez težav in spodrsljajev - ubral pot, ki jo je tako ali drugače tlakoval njegov predhodnik. Kakšna so bila tista leta?

“Napolitano je po 'slabem startu' (njegove besede o genocidnih Slovanih, op. ur.) poskusil spodbuditi politiko sprave, začenši s tržaškim Koncertom miru julija 2010. Takrat se je skupaj s predsednikoma Slovenije in Hrvaške udeležil poklona ob obletnici požiga Narodnega doma in pri spomeniku eksodusu Italijanov.”

Od tedanjega tržaškega srečanja do letošnjega 13. julija je minilo deset let, kar ni ravno kratko obdobje. Zakaj “mlini” zgodovinske pomiritve meljejo tako počasi?

“Ponavljam, pomembno je, da je do tega prišlo, čeprav, kot sem rekel, z zamudo. Mattarella in Pahor sta vztrajala pri usmeritvi 'zadnjega' Napolitana, pri čemer sta morala premostiti nemalo težav in ovir. Italijanska desnica je zlorabila julijska dogajanja v Bazovici, saj jih tolmači - in takšne še vedno enostransko predstavlja javnosti - izključno kot priznanje slovenske krivde za fojbe.”

Vi pišete o “dobrih” Italijanih in “zlobnih” Nemcih. Kdo je kriv za takšno izkrivljeno tolmačenje zgodovine, morda šola ali politika?

“Odgovorni sta obe, vsekakor predvsem politika. Takoj po drugi vojni si je vodilna italijanska politika (sestavljale so jo različne antifašistične stranke) zastavila kot glavni cilj, da se državi prihrani 'kaznovalni mir'. Takšno politiko je vodilo prepričanje, da nova demokratična in antifašistična Italija ne sme plačati za krivde in odgovornosti Mussolinijeve Italije. Zato so postavili v ospredje sicer velike zasluge Italijanov v boju proti nacifašizmu po 8. septembru 1943, vse krivde za vojno pa zvrnili na Nemce, vključno z italijansko okupacijo nekdanje Jugoslavije.”

Če sem dobro razumel, spodbujalo se je mit o Italijanih kot dobrih ljudeh?

“Tako je. Pri Italijanih se je izpostavljalo resnične ali lažne človeške vrline, kot na primer reševanje Judov. Vse to je privedlo do oblikovanja javnega državnega spomina, ki je zmanjševal, če že ne prikrival, italijanske odgovornosti in zločine v drugi vojni. Zgodovinopisje pa se v zadnjih letih trudi za poglobitev temnih plati našega obnašanja, posebno na Balkanu.”

Je ta trud zgodovinarjev poplačan?

“Žal še ne. Šolski učbeniki ne namenjajo dovolj pozornosti vlogi Italijanov v drugi vojni, medtem ko veliko pišejo o fojbah. To je po mojem sad prevladujočega stališča v javnem mnenju, ki je zelo pozorno do nasilja na račun Italijanov, veliko manj pa do trpljenja, ki so ga Italijani povzročili drugim.”

Zakaj Italija ni imela svojega nürnberškega procesa in zakaj italijanskim vojnim zločincem ni bilo nikoli sojeno ne doma in ne tam, kjer so zločine izvajali?

“Nekateri vojni zločinci so bili zajeti in obsojeni v okupiranih državah, na primer Vincenzo Serrentino v Dalmaciji in Giovanni Ravalli v Grčiji. Res je, da se je Italija, edina od držav Trojnega pakta, izognila sodnemu preganjanju vojnih zločincev doma, obenem pa ni dopustila izročitve svojih državljanov, čeprav so jo k temu obvezovale mednarodne pogodbe.”

In kje so razlogi, da se to ni zgodilo?

“Vse od prve Badogliove vlade leta 1943 se je Italija obvezala, da bo sodila svojim vojnim zločincem, hkrati pa je vzporedno zbirala 'kontra dokumentacijo' o zločinih drugih, posebno v Jugoslaviji. Ni šlo le za fojbe, temveč tudi za nasilno ravnanje jugoslovanskih partizanov na račun italijanskih vojakov. Italijanska strategija je bila pri tem uspešna. Po jugoslovanski zasedbi Trsta je Rim lahko računal na pomoč Američanov, po razkolu s Titom še Britancev. Potem je prišla resolucija Informbiroja, ki je postavila vse na glavo.”

Kaj se je zgodilo z vojnimi zločinci po razkolu med Titom in Stalinom?

“Jugoslavija je čez noč izgubila zaslombo Sovjetske zveze, ki je do takrat podpirala zahteve Beograda po sojenju vojnim zločincem. Italija bi morala na osnovi svojih zakonov vseeno soditi vojnim zločincem, za kar je vsaj na začetku pokazala tudi pripravljenost.”

In zakaj tega ni naredila?

“Vojaško tožilstvo je začelo preiskovati vojne zločince, med njimi tudi generala Maria Roatto. Vse pa se je zaustavilo leta 1951 zaradi dlakocepskega tolmačenja člena 165 vojaškega kazenskega zakonika v vojnem času, ki je določal t.i. recipročnost v odnosu do drugih držav. Ker Jugoslavija ni hotela soditi svojim državljanom zaradi fojb, Italija ni postavila pred sodišča svojih vojnih zločincev.”

Vrnimo se tja, kjer smo začeli pogovor, torej v Bazovico. Na Tržaškem in v obmejnem prostoru se govori ne toliko o spravi kot o spoštovanju spomina drugih. Kakšno je vaše mnenje o tem vprašanju?

“Tržaške situacije ne poznam dovolj dobro, da bi jo komentiral ali o njej presojal. Vem le, da je na tem področju pri vas še precej napetosti in, kot se temu pravi, precej bipolarnosti. Osebno vsekakor ne verjamem v skupno spominjanje, temveč menim, da bi moral vsakdo spoštovati spomin druge strani.”

SANDOR TENCE, Primorski dnevnik


Najbolj brano