Gledališče v zanimivih časih

“Da bi živeli v zanimivih časih!” se glasi kitajska kletvica, ki naj bi pod pretvezo blagoslova prejemniku nakopala veliko skrbi in tegob.

Kletvica za razliko od epidemije koronavirusa ne izvira zares s Kitajskega, nam pa razkriva naklonjenost človeškega rodu do mirnega življenjskega okolja, predvidljivosti in stabilnosti, ki si jo potem lahko po lastni želji popestrimo z zanimivimi dogodki.

Današnji časi so daleč od nekdanje predvidljivosti: strah pred virusom, izguba nekdaj samoumevnih svoboščin, negotovost ob napovedih gospodarskega zloma, iskanje odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja … Za razliko od prejšnjih prelomnih svetovnih kriz smo se v tej znašli naenkrat čisto vsi: vse države, vsi politiki, vsi državljani, vsi kulturniki in vsa gledališča. Na nekatere ta kriza učinkuje blagodejno, nekaterih se ne dotakne, tretji pa jo zelo močno občutijo. Med slednje se uvršča tudi kultura in v našem primeru gledališče.

Bodo vse predstave vsebovale enake šale na temo varnostne razdalje in nerazumljivega govora prek zaščitnih mask? Bomo hladnokrvne umore in strastne poljube le slikovito opisovali?

Gledališča v tem trenutku ovira predvsem prepoved bližnjih stikov med dvema človekoma, bodisi igralcema na odru bodisi gledalcema v občinstvu, ter strah pred zbiranjem v zaprtih prostorih. Gledališče je navsezadnje umetnostna zvrst, pri kateri je človeški stik bistvenega pomena, saj osnovno izhodišče predvideva, da sta gledalec in igralec navzoča v istem prostoru ob istem času, ko se na odru odvijajo usode človeških življenj.

Vse, kar gledališča v času omejitev ponujamo prek spleta, so zgolj začasni približki, ki nikakor ne morejo nadomestiti živega stika. Na kratko: brez gledalcev v gledaliških dvoranah in medčloveškega stika ni gledališča.

Žal pa se moramo tako v gledališčih kot v vsakdanjem življenju sprijazniti, da bomo, vse dokler ti zanimivi časi ne minejo, živeli v nekakšni prilagojeni resničnosti. V resničnosti, kjer sproščanje ukrepov ne sledi nujno logiki človekovega prilagajanja na vsakdanje življenje s koronavirusom.

V času, ko pišem ta uvodnik, smo gledališča zgolj iz medijev izvedela, da naj bi vrata za gledalce ponovno odprla (že) s 25. majem 2020. Pod kakšnimi pogoji bomo lahko pričeli delati, je trenutno še uganka; kakor tudi odgovor na vprašanje, ali je nadaljevanje dela ob omejevanju stikov v gledališču sploh smiselno. Bomo na odru pred zdesetkanim občinstvom z maskami na obrazih in na varni medsebojni razdalji odigravali zgolj monodrame in predstave, kjer se ljudje ne bodo pretirano približevali drug drugemu? Bodo vse predstave vsebovale enake šale na temo varnostne razdalje in nerazumljivega govora prek zaščitnih mask? Bomo hladnokrvne umore in strastne poljube le slikovito opisovali?

Zaenkrat na ta vprašanja gledališčniki še ne vemo odgovorov. Lahko pa vam, gledalcem, obljubimo, da bomo čim prej poiskali varno pot do vas in vam vsaj s pomočjo gledališke čarovnije olajšali prehod iz zanimivih časov v tiste manj zanimive, polne predvidljivosti in človeških stikov.

---