O umetnici, na strani žensk

Letošnja sezona Slovenskega stalnega gledališča je uglašena na žensko tematiko, ki jo bo s prihajajočo premiero obravnavala neposredno in preko dveh najbolj perečih tem ženske problematike, kot sta enakopravnost in nasilje.

Sporočilo se bo prepletalo z likovno umetnostjo, na krilih resnične zgodbe izpred štirih stoletij, ki bo skozi dramaturški filter dramatika in režiserja Lina Marrazza dobila gledališko podobo v novi uprizoritvi SSG z naslovom Artemisia Gentileschi-Srečanje.

Ravno srečanje z napačno osebo je osrednja tema predstave in življenja italijanske slikarke, ki se je rodila v Rimu leta 1593. Njen prvi mentor je bil oče, s katerim je pridobila osnove slikarstva. Fasciniral jo je slog Caravaggia, njeni stiki z umetniki in delavnicami pa so bili zelo redki, saj je bilo za žensko precej nespodobno, da bi se ukvarjala z umetnostjo izven varnih domačih zidov. Bila je vajenka pri očetu, ki je že od otroštva uvidel njen talent. Ob tem je po prerani smrti matere skrbela za dom in družino.

Oče Orazio je velikokrat sodeloval z drugimi slikarji pri večjih projektih in je v določenem trenutku odločil, da bi Artemisia lahko pridobila nekaj dodatnega znanja s pomočjo slikarja, ki ga je zelo cenil, kljub temu, da je bil iz človeškega vidika na zelo slabem glasu. Artemisia je postala tako žrtev posilstva, kateremu ni sledila poroka, ki naj bi po takratnih zakonih lahko vsaj javno izbrisala madež. Kljub temu, da je umetnica od samega začetka obtožila krivca, je njen oče sprožil postopek za proces šele v trenutku, ko je odkril, da je bil posiljevalec že poročen in da je pripomogel tudi h kraji nekaterih njegovih del. Proces je postal za Artemisio dodatna travma, saj so proti njej govorile lažne priče in je njeno mučenje postalo edini način, da bi sodniki verjeli v njene besede. Krivec je plačal le globo in je namesto zapora lahko izbral izgnanstvo, čeprav se ni nikoli oddaljil od mesta, kjer je imel vplivne mecene in podpornike.

Oče Artemisie je po procesu organiziral njeno poroko z drugim slikarjem, kar naj bi ji povrnilo vsaj del izgubljene časti. Z možem je Artemisia odpotovala v Firence, kjer se je kmalu uveljavila v umetniških krogih družine Medici in je postala prva članica florentinske Likovne akademije, ki je do tedaj sprejemala samo moške. Kljub uspehu pa se je morala ukvarjati z dolgovi, ki jih je nabiral njen mož. Ko so razmere postale neznosne, se je vrnila v Rim, kjer je glas o florentinskih uspehih veliko pripomogel k njenemu umetniškemu ugledu in kjer je spletla mrežo stikov in ustvarjalnih izmenjav.

Nadarjenost, ki v njenem času ni bila cenjena

Delala je tudi v Benetkah, v Neaplju in se je podala še v London, kjer je ponovno srečala očeta. Postala je samostojna, uveljavljena ženska, ki se je preživljala z umetnostjo, kar je bilo za tiste čase častna izjema. Danes se o Artemisii govori in piše tudi v feminističnem smislu, saj se je pogumno zoperstavila predsodkom in konvencijam družbe, kjer ni bilo prostora za žensko z umetniškimi ambicijami. Tudi po njeni smrti so družbeni predsodki vplivali na umetnostne zgodovinarje, ki so jo redkokdaj omenjali, večkrat le v povezavi z delom očeta. Njen talent je bil končno deležen primernega upoštevanja v dvajsetem stoletju.

Leta 2014 je Lino Marrazzo po tej zgodbi napisal dramsko besedilo , ki je doživelo uprizoritev v italijanskem jeziku v gledališču Rossetti v Trstu. Nova predstava v SSG bo povsem nova uprizoritev, prirejena različica teksta, ki ga je za slovensko praizvedbo prevedel Janko Petrovec. Protagonistka predstave bo Nikla Petruška Panizon, moški soprotagonist v vlogi očeta pa bo Vladimir Jurc. Scene podpisuje Marjan Kravos, kostume pa Aleš Čakš. Premiera bo 13. marca na Malem odru SSG v Trstu.

---