Milan Rakovac: “Če bi se Evropa učila v Istri, bi učinkoviteje reševala svoje težave”

Ob praznični decembrski “epizodi” Intervjuja Primorskih novic na odru se je mala dvorana Gledališča Koper podirala. A tudi tisti, ki so stali ali sedeli na stopnicah, so ohranili nasmeh na obrazu, celo ko je po skoraj dveh urah pogovora zrak postal zadušljiv, vroč in postan. Zunaj je pihal jugo, v dvorano na četveroboj, ki je ob slavljencu gostil še Ervina Hladnika Milharčiča, Franca Jurija in Aljošo Pužara, pa ljudje niso prišli iz vljudnosti, ki bi jo dolgovali starcu. To, da je Rakovac dopolnil 80 let, je, dejansko, samo epizoda. Pravi razlog za zasedene stole sta živost in moč, resničnost in humor njegove besede.

Kakšen jezik pravzaprav govorite? In ali je pomembno, da ima vsak jezik ime?

“Govorim v čakavskem dialektu, ki je eden od najstarejših slovanskih jezikov. A začel bi rad z angleščino in besedami iz znamenite rudarske pesmi: 'Sveti Peter ne kliči me, ker ne morem priti, svojo dušo dolgujem …' V mojem primeru ne tovarni, ampak vsem prekrasnim ljudem okrog sebe. Vsem vam preveč dolgujem, da bi lahko mirno umrl. Ampak nekega dne me tudi to čaka.”

“Tak je ta svet istrskih mest. V mestu Mississauga v okolici Toronta je več Istranov kot v Istri. Cleveland, Punta Arenas, Santiago de Chile - istrska mesta.”

Nekoč ste rekli: 'Kamor koli pridem, me lepo sprejmejo, a le v Kopru sem tako pisatelj kot tudi človek. Koper je tudi moje mesto.' Kako to, da se tu počutite doma?

“To je dolga zgodba. Odkar smo pismeni, se ponavlja latinski izrek 'Nemo propheta in patria', nihče ni prerok na svoji zemlji. Ko sem prevedel dela Fulvia Tomizze in napisal roman Riva i druži, so koprski kolegi, prijatelji in mediji opazili moje delo. Med njimi, na primer Eros Bičič, Franco Juri. Izbrali so me za nekakšnega istrskega guruja. To je bil dober občutek in Eros je veliko naredil zame, predvsem pa za moje ljudi, 'la mia gente' (kot bi rekel Guido Miglia), ko mi je omogočil nastop na večeru, ki so ga v hotelu Savoia v Trstu priredile ezulske organizacije. Mislim, da je bil to sploh eden prvih stikov med tema dvema razbitima svetovoma. To je bilo na začetku osemdesetih let. Zato se v Kopru počutim doma. Pa ne samo zato. Sem migrant. S sedmimi leti sem se preselil v Pulj, s trinajstimi v Zagreb, z osemnajstimi v Split v vojno mornarico, živel sem v Beogradu, se vrnil v Pulj in spet v Zagreb. Koper je eno od mojih mest ne glede na mojo kariero in nomadske dogodivščine po krajih nekdanje skupne države. Je med mojimi najljubšimi istrskimi mesti, tako kot denimo istrsko mesto Olangong v Avstraliji, približno 80 kilometrov od Sidneya. Prišli smo tja in moja Marija Tončićeva iz Baderne, mi je rekla: 'Milane, ća si ti to?' Nisva se videla nikoli. Ko sem se jaz rodil, je ona pobegnila v Italijo in nato Avstralijo. 'A dojdi meni v Olangong!' 'Ma ne morem, vovde imamo predstavu, su glumci' 'Aj, joh je meni tužna moja ura žalostna'. Tak je ta svet istrskih mest. V mestu Mississauga v okolici Toronta je več Istranov kot v Istri. Cleveland, Punta Arenas, Santiago de Chile - istrska mesta.”

“Nova Evropa bo nastala med Beljakom ter Kvarnerjem in Trstom ali pa nikjer. Zakaj? Ker se samo tu eden v drugega zlivajo trije etnični oceani Evrope.”

Na odru koprskega gledališča so bili ob Milanu Rakovcu (stoji) še Aljoša Pužar, Franco Juri in Ervin Hladnik Milharčič (z leve).

Glas resnice proti ročnim bombam

Vaš kolumne že kar nekaj let izhajajo v časniku Primorske novice in velikokrat pišete o Istri. Že leta 2015 ste, na primer napisali: “Tukaj imamo vzorec jutrišnje zapletene evropske identitete, ki nas čaka in nanjo nimamo pravih odgovorov. Tu že imamo novo večplastno samobitnost, post-identiteto, če hočete. Ljubljana in Zagreb, pridita si od blizu ogledat, kako je moč tudi drugače varovati sveti nacionalni interes. Bolečini geografije navkljub.” Je Istra res to?

“Pravimo, da mladi ne berejo: to ni res. Berejo, samo ne knjig, temveč podobe, glasbo. Z več spoštovanja moramo skušati razumeti, kaj nove generacije naših vnukov pričakujejo od nas.”

“Istra je danes še veliko več kot to, kar je zapisano v tem citatu. Nova Evropa bo nastala med Beljakom ter Kvarnerjem in Trstom ali pa nikjer. Zakaj? Ker se samo tu eden v drugega zlivajo trije etnični oceani Evrope. Meja med germanskim, romanskim in slovanskim svetom je samo tu. Nenehno smo v stiku drug z drugim. V glavnem preko puške. A na srečo puška že dolgo ni počila. Pred časom je začel precej resen proces evroregionalizma in Riccardo Illy bi v Trstu skoraj ustanovil skupščino Evro regije. Ampak to je bilo pred desetimi leti, danes pa Istra ne omenja več regionalizma, Evropa prav tako ne, ta koncept je nenadoma postal star kot Beneška republika.”

Kako je ob zori drugega četrtletja 21. stoletja biti pišoči človek? Ima pisana beseda še moč?

“Če bomo kupili sto kalašnikovk in 300 ročnih bomb, bomo preživeli dva dni, nas uči zgodovina. Ampak glasu resnice ni mogoče premagati. Imamo srečo, da danes že otroci v osnovni šoli razumejo vse več in več. V Žminju je otroški literarni natečaj Čakavčići, na katerem otroci pišejo verze v narečju. Ampak resne verze, denimo o tem, kako jih je na 'poti iz šole spremljal strel iz pištole', pa čeprav ni bilo vojne. Mlada generacija vsepovsod po svetu počasi vzpostavlja svoj glas. Z demonstracijami ste začeli prav pri vas v Ljubljani, imel sem čast, da sem na enem od protestov tudi nagovoril množico. To je začetek novega sveta, ampak ta svet ne bo prišel iz poezije: čakata nas trg in ulica. Kdor ima malo soli v glavi in kakršno koli relevanco, kdor drži črke in besede, seveda mora biti prvi. Ja, v književnosti, v pisani besedi, ampak ko se postavljajo barikade, mora biti prvi tudi na barikadah. Poglejmo samo proteste v Parizu, v Beogradu. Povsod se dvigajo glasovi naših vnukov, ljudi starih 15, 16, 17 let. Kar niti ni čudno: mladi so bili vedno tisti, ki so pokazali pot naprej.”

Kdor je frajer, naj se nauči jezikov prihodnosti

Ampak, ali imate kljub temu včasih občutek nemoči? Da pisana beseda bledi in zbledi?

“Seveda. In krivi smo mi, pisatelji. Jaz prvi. Ko odprem prenosni računalnik, skoraj ne vem, kaj naj bi z njim počel, skoraj ne znam poslati elektronskega sporočila. Seveda sem se naučil elementarnih opravil, ampak otroci živijo v vizualnem svetu, v svetu iger. Če si umetnik, uporabljaj novo pero, nove Guttenbergove stroje. Pravimo, da mladi ne berejo: to ni res. Berejo, samo ne knjig, temveč podobe, glasbo. Z več spoštovanja moramo skušati razumeti, kaj nove generacije naših vnukov pričakujejo od nas. Kdor misli, da je frajer, naj se izkaže. Stvar je zapletena in ni jasnih odgovorov, a mladi so vsekakor pripravljeni. Pripravljeni na to, da spremenijo svet in to že počnejo. Starejše generacije se niti ne zavedajo, da je sprememba blizu ter neizbežna, tke se navznoter, na tisočih statvah. Črni se seveda ne bodo dali, ampak zmaga je naša.”

Pa vendar, ali sta sprememba in prihodnost res tako blizu? Ali je res vse tako idealno? Tam zunaj so rezilna žica, dvajsetletniki, ki sredi lepe Slovenije umrejo od izčrpanosti, novi ekstremizmi in vse mogoče druge stvari, zaradi katerih smo prestrašeni in zaskrbljeni.

“Zunaj so res strašne stvari, zato o njih tudi pišemo. Nismo kot Theodor Adorno. Ne molčimo, ampak kažemo s prstom, denunciramo. In to je edina možna pot, preko katerega morda pridemo do ušesa in očesa teh mladih, o katerih smo prej govorili. To morda zveni kot deklarativna izjava, ampak prepričan sem, da je tako.”

Hoditi za vnuki in pred njimi

Že lani ste napisali: “Odvržena plastična skodelica kave bo zadušila tako volka z Wall Streeta kot nonico na Krasu ali vojno siroto, ki iz Alepa roma proti rezilni žici. To smo menda dojeli.” Smo res dojeli? In kaj mislite o Greti?

“Lahko bi bila moja vnukinja. Greta je poseben fenomen v tem popolnem obupu skorumpirane, kompromitirane meščanske Evrope, ki ni več Evropa državljanov, temveč podanikov. Evrope, ki je, pozor, niso ustvarili ne Trump ne Orban ne Johnson, niti moj ubogi Plenki, ampak smo jo ustvarili mi, govorci in glasniki. Pristali smo na vlogo podanikov in podložnikov. Bizarno je, da Greta, če imam prave informacije, prihaja iz zelo premožne družine. In pojavila se je perverzija: o tem bogastvu molčimo. V Guardianu se je nekdo vprašal, kako je dekle, stara 15 let, prejadrala Atlantski ocean. Tako, da ji je oče kupil vrhunsko jadrnico in najel še bolj vrhunsko posadko. Ker smo mi, tisti, ki imamo javno besedo, to zamolčali, smo, pa čeprav se zavedamo, kako pomemben je ta odločni otroški glas za nujne spremembe, kompromitirani. Zamolčali pa smo zato, ker to pokvari zgodbo. Dekle je revolucionarka, njen oče pa milijarder, to naj nekako ne bi šlo skupaj. Ampak revolucionarji so bili vedno premožni! Srednji razred je bil v prvih vrstah vsake revolucije: Engels, Marx, Bakunin, Lenin prav tako. To niso predstavniki ne proletariata ne lumpenproletariata. Bizarno in strašljivo je, da morajo otroci prevzemati dela in naloge svojih očetov in dedov. Tega se bolj bojim kot fašizma. Naše brezbrižnosti, ščitenja samih sebe in svojega udobja. Potem pa se mlado dekle, kot je Greta, odloči reči tisto, kar je treba, in vsi se ji čudimo. Ni dobro. Kot bi rekel B.B. King: 'I feel bad and it ain't no good'. Moramo hoditi za svojimi vnuki, predvsem pa pred njimi.”

Človek, ki brani črko
Milan Rakovac se je rodil leta 1939 v vasici z imenom Rakovci pri Poreču. Diplomiral je na vojaški mornariški akademiji in nekaj časa tudi služboval v vojni mornarici. A kmalu se je posvetil politiki, novinarstvu in publicistiki ter hitro postal eden najbolj prepoznavnih avtorskih glasov v regiji.
Leta 1983 je izšel njegov roman Riva i druži, v katerem je Rakovac vzpostavil svoj globok in človeški pogled na Istro, njene bolečino in dragocenosti, ter stkal svoj edinstveni jezik, v katerem se italijanščina, hrvaščina in slovenščina prepletajo z istrskimi narečji. Ta “rakovščina”, s katero se kot duhovit in šarmanten, a hkrati močan in oster sogovornik udeležuje številnih dogodkov in v njej tudi piše nekatera svoja publicistična dela, je postala neke vrste simbol posebnega pogleda na svet. Tistega, ki zavrača nasilje homogene nacionalne ter kulturne identitete ter odkriva “gemišt” kot ne le povsem naravno stanje Evrope, temveč kot zdravilo za marsikatero njeno bolezen.
Riva i druži so leta 2008 postali tudi uspešna gledališka predstava, Rakovčev književni opus je zrasel do štirih zvezkov zbranih del, ki so izšla leta 2015. Njegovo prozo in pesmi lahko ljudje berejo v slovenščini, italijanščini, nemščini, angleščini in ukrajinščini. Seveda je bil deležen poklonov, časti, nagrad in priznanj, ampak hkrati vedno ostaja v naporni, čeprav lepi, vlogi “migranta, baštarda”. Doma je povsod, a hkrati tudi nikjer. Človeka, ki je seveda “naš”, a se, v temnih trenutkih, ko se začnejo panično šteti “naši” in “vaši” nikoli ne uvrsti na seznam. Ker je ljudem ljub, a tudi vedno nevaren njihovi samozadostnosti in duhovnemu udobju.
V Kopru in slovenski Istri nasploh Rakovac najbolj prepoznavno sled pušča s Forumom Tomizza, edinstveno odprto platformo besed in misli. Mnenjska besedila za PN piše od leta 2005, v zadnjem obdobju v obliki redne kolumne z naslovom Ni meje je.

Mineva dvajset let od začetka Foruma Tomizza in ob obletnici je izšel tudi zbornik. Kaj je v dveh desetletjih ta vsakoletni dogodek uspel narediti, spremeniti?

“V šali, v kateri je vsaj 90 odstotkov resnice, pogosto napišem, da sem istrski imperialist in iredentist, Ker Istra seže vsaj do Celovca, Krmina, Drača, Tira, Boke, Makedonije. Istra je zelo široka. Ta koncept smo skozi forume v zadnjih dvajsetih letih uresničili tako, da smo, denimo, med ostalim, kot referente gostili najbolj avtohtone in najbolj avtentične Istrane. Kdo je, na primer, večji Istran od Ahmeda Burića, ki mi je, mimogrede, nekoč napisal pesem v brezhibni istrski čakavščini, ali Lasla Vegla iz Srbije in Ariana Leka iz Tirane, ki so blesteli na Forumu, ki so nam bili navdih in učitelji, ker smo 'dello stesso stampo'. Na ta način bi si upal povzeti najboljše, najbolj dragocene izkušnje tega dogodka. Danes je prevladujoč 'weltanshauung', svetovni nazor, zahteva po rasti. Hočemo več in bolje in več in še več. Naš forum želi biti last vsaj polovice Slovencev, Hrvatov in Italijanov, ki živijo v tem prostoru. Polovice ali več. Ker smo verjetno samo korak od tega, da gremo kričati na okno. Tako kot v filmu TV net, Televizijska mreža, v katerem Peter Finch v vlogi televizijskega voditelja Howarda Bealea poziva ljudi, naj gredo na okno in kričijo: 'I am mad as hell'. 'Jezen sem kot hudič in vsega tega ne bom več prenašal.' Z našim zbornikom ob 20. obletnici želimo povedati to. Če obstaja tisti 'tam nekje', se tam nekje Fulvio Tomizza smehlja.”

Kako je ta del Evrope zaradi Foruma Tomizze drugačen?

“V dvajsetih letih smo gostili več kot 300 predavateljev, ne samo iz našega okolja, ampak tudi iz Srbije, Bosne, Albanije, Kosova, Rusije, Avstrije, Madžarske in še od kod, kar je res nenavadno visoka številka. In, kot rečeno: Istra je Evropa. Če bi se Evropa hodila učit v Istro, bi morda učinkoviteje reševala svoje težave. Pomembno je predvsem, da se v svojem početju vse bolje počutimo. Začeli smo kot nekakšna romantična regionalna pobuda, vsem zelo draga in simpatična: veliko so nas trepljali po ramenih. Zdaj pa nas je veliko. Nisem se šalil, ko sem na začetku citiral staro ameriško rudarsko pesem. Svojo dušo dejansko dolgujem ljudem okrog sebe, 'la mia gente'. Spet omenjam to frazo, ki jo je uporabljal pisatelj Guido Miglia. Človek je potreboval deset let, da je razumel, zakaj je bežal od naših ljudi - ker so oni bežali od njegovih. Končno že enkrat zapreti ta 'circulus vitiosus', ta začarani krog, no, to je tu naša služba. Mislim, da jo opravljamo dostojno.

O Rakovcu, Istri, Evropi, psih in fantaziji
Jubilej pisatelja nikakor ni bil pogovor o njemu, temveč z njim. In čeprav je, kot je z nasmehom priznal Milan Rakovac njegov “ego čezmejen” in mu pohvalne besede, kot vsakemu, dobro denejo, bi bilo nesmiselno le nagovarjati slavljenca. Trije intelektualci različnih generacij, formacij in poklicev so vsak na svoj način povedali, kako horizont Milana Rakovca vpliva na njihove duhovne pokrajine.
Na odru ni zmanjkalo besed in tudi ne iskrive duhovitosti. Kako je spoznal Rakovca je slikovito, kot zna le on, pripovedoval novinar in kolumnist Ervin Hladnik Milharčič. Bilo je na trajektu za Pag, med bosansko vojno in Milharčič je bil na poti v Sarajevo: “Bila je temna mračna noč, pihala je burja in trajekt se je pozibaval. V salonu se je zbrala zanimiva druščina, mislim, da je bil med njimi Azem Vlasi. Zdeli so se mi preveč pomembni, da bi si upal pristopiti. Ko sem stopil na palubo, mi je spodrsnilo in takrat me je nekdo potegnil za roko ter me povlekel nazaj ter rekel: 'Gospodine, dozvolite mi, da se vam predstavim. Milan Rakovac. Vi mene ne znate, a ja vas znam. Ja sam poručnik vojnog broda.' Sredi te nevihte sem vedel, da sem se znašel ob enem velikanov tega območja.”
“Rakovca osebno krivim za to, da sem spremenil pogled na svet,” je še povedal Milharčič: “Ko sem prebral Riva i druži mi je postalo jasno, da to, kako gledamo drug na drugega, ni produkt naključij. Rakovac govori o Istri in ob tem pove nekaj zelo lepega. Če bi tu namesto nas živeli psi, ne bi bilo niti enega irskega setra, nobenega nemškega ovčarja. Vsi bi imeli ušesa od basset hounda, smrček od volčjaka, rep od katere druge pasme. To je podoba, ki jo ustvarja Rakovac s svojim čaranjem v tem jeziku, ki ni jezik, ampak si ga je izmislil. Kot jaz razumem, je Istra nekaj, kar je produkt Rakovčeve neskončne fantazije.”
Franco Juri, publicist, pisatelj in karikaturist, je bil eden tistih, zaradi katerih je nastala vzajemna ljubezen med Koprom in Rakovcem. Začelo se je, je pojasnil Juri, ko mu je Dario Marušič, s katerim sta ustvarjala v Istranovi, povedal za Rakovčev roman in mu rekel, da ga vsekakor mora prebrati: “Rekel mi je, da bi to morala postati naša biblija in meni se je zdelo nadvse čudno govoriti o svetih pismih. Vsi smo bili ateisti.” A je roman prebral, “in tako smo prišli do tega guruja, ki mu je bilo ime Milan Rakovac.”
Na vprašanje o tem, kaj je danes Istra v sodobnem evropskem kontekstu Juri odgovarja: “Velikokrat Istra, kot številne periferne regije, pade v neke vrste lokalizem in se zapre vase. Izgubi zavest o tem, da so vsi istrski psi mešanci, k sreči, in misli, da si je izmislila novo pasmo. Zatava v neke vrste regionalno ksenofobijo. Ne vem, če ste pred kratkim v Primorskih novicah brali kolumno Andraža Gombača. Dala mi je misliti o tem, da smo Istrani v svojem legendarnem nezaupanju do 'foreštov' včasih nevarno blizu tistim nacionalizmom, ki jih kritiziramo. Moramo samokritično premisliti in se vprašati: 'Je to Istra, ki jo hočemo?' Mislim, da ne.”
Aljoša Pužar, profesor kulturologije, Istran na začasnem delu v Ljubljani, dvojni doktor znanosti in avtor enciklopedijskega gesla o Rakovčevi literaturi, esenco istrskega pisatelja najde v eni črki: “Njegov oče je bil protifašistični junak. Nekoč sem videl, da je na fasadi neke stavbe odpadel kos ometa in pod njim je pisalo Joakin Rakovac. A je nekdo popravil napis v Joakim - z m-jem. Ko sem za enciklopedijo napisal, da se je Milan rodil v vasi Rahovci, so takoj popravili v Rakovci. Vedno je ena črka, jedno slovo, una lettera, problem. Skozi to eno črko krotijo kompleksnost, ki jo Rakovac predstavlja. Rakovac je glas te izgubljene črke, črke ki jo je nekdo ukradel Slovencem, Hrvatom ali Italijanom. Vedno se spomni tiste

---