Jani Kutin: “Pesmi me prosijo, naj jih napišem”

Kot iz škatlice urejena ekološka vas Čadrg visoko nad Tolminom je ustvarjalno okolje za ekološkega kmeta Janija Kutina, ki s pronicljivim in duhovitim pesniškim ustvarjanjem navdušuje slovensko javnost.

Družbeno angažiranost in tradicijo domačih krajev Jani Kutin na štirih albumih Bakaline nadgrajuje z intimnimi sporočili o vpetosti človeka v naravo na prvencu Bakaline Velike Prvi krajec, ki ga z bogato zasedbo predstavljajo od spomladanskega izida. Po včerajšnjem nastopu v Izoli bodo danes gostje na festivalu Zmaj ima mlade v Postojni.

Pesem brez petja ali glasbe ne more poleteti

Kako nastajajo besedila, ki osupnejo s pronicljivostjo, duhovitostjo in še bi lahko naštevali? Se besedilo in melodija na mah izlijeta na papir ali je treba mukotrpno piliti?

“Piesmi si na zmislema medruj, piesmi pridje same, usaka pasebej, usaka s saje zgodba n nas pruosje, de jih napišema. Pesmi si torej ne izmislimo sami, pesmi pridejo same, vsaka s svojo zgodbo, in nas prosijo, naj jih napišemo, sem v skladbi Mlada pesem na prvencu Bakaline Velike Prvi krajec opisal svoj odnos do ustvarjanja. V resnici se nisem še nikoli usedel pred prazen list s svinčnikom v roki z namenom, da bi pesem napisal. Besedilo in glasba nastajata med vsakdanjim delom na polju, v sirarni, na traktorju … Pesem lahko nastane v enem dnevu, drugič se razvija več tednov. Mnogokrat se ideje tudi izgubijo ali ostanejo nedokončane. Počakale ali poiskale bodo drugega pisca. Vedno pride k meni najprej ideja oziroma duša pesmi, istočasno ali še prej se porodi melodija. Besedilo nastaja na melodijo, ki jo nadgradimo z aranžmajem. Ker ne poznam not, jo na vajah zapojem in člane ansambla prosim, naj jo zaigrajo. Z glasom je možno vse narediti. S pisanjem suhe poezije sem zaključil že pred dvajsetimi leti, ker menim, da pesem brez petja ali glasbe ne more poleteti.”

Jani Kutin je v desetih letih, odkar je od staršev prevzel dejavnost na ekološki kmetiji v Čadrgu, vse obnovil, da je kot iz škatlice. Takšna je celotna vas pridnih, klenih in odprtih ljudi, ki so postali širše znani, ko so medse sprejeli Don Pierinovo komuno in ko so postali prva ekološka vas v Sloveniji. Med košnjo trave za krave, na katere kot vegetarijanec pazi kot na domače ljubljenčke, in med izdelavo slastnega sira najde čas za ustvarjanje besedil in glasbe za pesmi, ki navdušujejo s pronicljivostjo, razkrivajo njegovo vpetost v tradicijo prednikov, razmišljanje o verovanju in upanju, o iskanju zadovoljstva, ki mu je najbolj pomembno, predvsem pa čudenje nad veličastno naravo, ki je najmočnejši navdih. To je še posebej izrazito zaznati na prvencu Bakaline Velike Prvi krajec, ki ga sedemčlanska zasedba odličnih glasbenikov, med katerimi sta tudi njegov brat dvojček Samo Kutin in Renata Lapanja, s katero sta bila deset let tandem predhodnice Bakaline, predstavlja na koncertih po Sloveniji. Leta 1982 rojeni Jani je nemiren duh z množico zanimanj, vendar trdno vpet v rodni kraj visoko med tolminskimi hribi, kamor se je vrnil po skoraj dokončanem študiju zoologije. “Kemija, ki je v srednji šoli nisem imel, mi pa res ni šla, s številkami si tudi nisem blizu. Še dobro, da žena Valerija, s katero sva skupaj 15 let, vodi zahtevno dokumentacijo za ekološko kmetijo, ki je kot malo podjetje.” Kar se je naučil, mu pri živalih prav pride. Ga je pa iz Ljubljane vleklo domov, na kmetijo, h konkretnemu delu. “Zvečer rad vidim, kaj sem ustvaril.” Skoraj vse naredi sam, tudi dve hišici, ki bosta mlado družino, ki ji pri kmetovanju dragoceno pomagajo Janijevi starši, popeljali še v turizem. Vse to pripoveduje med tem, ko si oprta koso, ki je najbolj pripravna za sečnjo trave v čadrških strminah, in ko v snemalnik telefona zapoje pesem, ki bo morda nekoč pristala na novi zgoščenki.

Kje črpate navdih?

“Navdihi za pisanje so zelo različni. V začetku Bakalininega ustvarjanja so me navdihovale stare zgodbe, kmečka opravila in običaji ter način življenja naših prednikov, ki izginja z našega sveta. Pri nekaterih pesmih je pomembno vlogo odigrala jeza, spet pri drugih žalost, v večini pa so bile začinjene z dobro mero humorja. V zadnjih letih me bolj navdihuje narava in njen vpliv na človeka, ki se z njo srečuje ter osrečuje, pa tudi daljna preteklost, s katero sem se srečal kot ljubiteljski arheolog. Seveda me navdihujejo tudi ženske in čustva, ki se ob njih porajajo.”

Jani Kutin in žena Valerija ekološko kmetijo v Čadrgu nadgrajujeta s turizmom.

Nestrpen je edino do nestrpnosti

Kaj je spodbudilo eno najbolj znanih pesmi dueta Bakalina Banda kravatarska, ki je kritična do Evropske unije? Ali še vedno razmišljate podobno kot ob njenem nastanku?

“Banda kravatarska je pravzaprav edina pesem, ki je nastala iz intimne jeze. Danes podobne ne bi napisal. Pred leti me je pa res razjezil dolgotrajen birokratski postopek za pridobitev nekaj denarja za posodobitev kmetije, ki sem jo pred desetimi leti prevzel od očeta. Vse sem sam naredil, samo malo je še manjkalo za opremo. Takrat so mi pojedli vse živce. Me je izučilo, se ne zapletam več v razne evropske razpise. Še vedno ne verjamem v funkcionalnost Evropske unije, bi si pa res želel, da bi bolje opravljala svoje poslanstvo. Skupna valuta evro je poenostavila tržišče, žal pa je to tudi vse, kar imam lepega povedati o EU. Toliko je bilo govora o povezanosti držav, toda ob prvem navalu migrantov se je hitro izkazalo, da dobri sosedi niso tako zelo dobri. Začelo se je prelaganje odgovornosti in izražanje različnih stališč, kar je pri pestrem naboru narodov in kultur povsem normalno. Ampak, če že govorimo o skupnosti, ne sme biti denar edina stvar, ki nas povezuje. V Evropi in svetu čutim pomanjkanje človečnosti in udomačenosti, ki mi je zelo ljuba sopomenka za ljubezen. Kam pelje ta vlak, ki hitrost samo še pospešuje, pa res ne vem. Kopičenje dobrin je na prvem mestu, o zadovoljstvu se pa nihče ne vpraša. Veliko je tudi nestrpnosti. Sam nisem nestrpen do nikogar in ničesar, sem pa nestrpen do nestrpnosti.”

Zadovoljstvo razlagate na zanimiv način?

“Zadovoljstvo vsaj zame pomeni povezava besed - za dovolj je. Pred časom me je turist z Nizozemske vprašal, kako lahko naša družina s tremi otroki - oba z ženo delava na kmetiji - preživi s 13 kravami molznicami in 15 telicami in teleti. Kot je rekel, na Nizozemskem to ni možno. Lahko preživimo in nam nekaj denarja tudi ostaja, ker iz mleka naredimo pet ton sira, kar je dodana vrednost. Če pa bi kupili 150.000 evrov drag molzni stroj in drugo kmetijsko opremo, ki je niti ne potrebujemo, se pa ne bi izšlo. Je treba preračunati in biti z nogami na realnih tleh. Bolj se izplača, če plačam nekaj prijateljev koscev, kot da bi kupil najbolj sodobno kosilnico, ki za nameček v strminah ne bi mogla opraviti svojega dela.”

Desetletje z Bakalino

Kakšna je bila vaša glasbena pot do nastanka Bakaline?

“Z bratom Samom sva začela kot samouka pisati in ustvarjati avtorsko glasbo že zelo zgodaj, pri petnajstih letih oziroma leta 1997. Potrebno je omeniti Jožeka Štucina, učitelja osnovnošolskega glasbenega pouka, ki naju je zelo vzpodbujal, da bi ustanovili lasten bend. S petčlansko zasedbo The Štrudls smo javno nastopili že avgusta leta 1998 na prvem festivalu Sajeta. Glasbo, ki smo jo takrat ustvarjali, bi najlažje opredelil kot punk, čeprav smo jo poimenovali 'Kakuo sprawt krawe ab mlieka?', kako torej spraviti krave ob mleko. Takšen je bil tudi naslov našega drugega albuma, ki smo ga posneli in izdali pri domači založbi Čadrg records. Ker je izpod najinih peres nastajalo veliko mirnejših in akustično zasnovanih pesmi, je nedolgo zatem nastala zasedba Migowc, s katero smo posneli kar tri zgoščenke, vendar nismo veliko nastopali. V želji po improvizirani čudaški glasbi smo se leta 2003 združili tolminski in gorenjski glasbeniki ter ustanovili glasbeni cirkus Salamandra Salamandra. Glasba je bila na slovenski sceni precejšnja novost. Nastopili pa smo tudi na nekaj tujih odrih in posneli štiri albume, tretjega s pokojnim Ivanom Volaričem Feom. Po daljšem Samovem potovanju po Indiji in krajšem mojem po Maroku se je rodil še duet Čarangi, ki je raziskoval zvoke tujih in doma narejenih glasbil, ni pa doživel posebnih uspehov. Tukaj se je najina glasbena pot razšla. Samo sodeluje v mnogih slovenskih in tujih zasedbah, jaz pa sem se v preteklih desetih letih posvetil predvsem Bakalini. Vse omenjene zasedbe so se predstavile na taboru narave in glasbe Čadrg records, ki je od leta 1999 do leta 2010 potekal na razgledni točki nad Čadrgom Žlejžn.”

Skupno kosilo pred vsako vajo

Zakaj je Bakalina, v kateri vaše petje na harmoniki virtuozno dopolnjuje Renata Lapanja, postala Bakalina Velika s sedmimi glasbeniki?

“Že pri četrtem Bakalininem albumu Španabije, ki smo ga izdali leta 2016, so nastajale pesmi, ki so potrebovale več glasbene podpore kot zgolj le harmoniko. Ko so se rodile prve pesmi za Prvi krajec, je postalo jasno, da gre za povsem drugačne, izpovedne in intimnejše zgodbe, zato smo oblikovali novo zasedbo glasbenikov, ki primerno podprejo pesmi in smo si nadeli novo ime - Velika. Prvi krajec se vse preveč primerja z prejšnjimi albumi, potrebno pa je poudariti, da to ni Bakalinin peti album, ampak prvi album Bakaline Velike. Zelo pomembno pri ustvarjanju glasbe se mi zdi tudi, da se v bendu dobro razumeš in imaš podobno razmišljanje. Pred vsako vajo si vzamemo čas za druženje in kosilo.”

Člani zasedbe ste iz vseh koncev in krajev. Kako organizirate vaje?

“S Tolminskega smo jaz, harmonikarka Renata Lapanja, njen partner trobentač in pianist Andrea Pandolfo, ki se je preselil iz Rima, ter kitarist Matej Magajne. Ostala polovica zasedbe prihaja iz ljubljanske kotline. To so kitarist in bobnar Dejan Lapanja, tolkalec Marjan Stanić, multiinštrumentalist, moj brat dvojček Samo Kutin ter pevka in mojstrica ljudske glasbe Bogdana Herman. Vaje imamo izmenično na Tolminskem in v okolici Ljubljane. Največji problem za vaje in koncerte nam predstavlja usklajevanje prostih dni, saj vsi glasbeniki nastopajo tudi v drugih zasedbah, nekateri pa tudi v gledališču.”

V Čadrgu sta bili krščanstvo in staroverstvo prepletena

Katero pesem pa bi izpostavili na Prvem krajcu kot najljubšo v sporočilnosti?

“To bi bila Sviet Krn (Sveti Krn), ki pripoveduje o tem, kako so naši predniki živeli tesno povezani z naravo. Imeli so več ver in predvsem upanje. Vera danes postaja tema, ki se ji izogibamo. Kot da se ne bi smeli opredeljevati, v kaj verjamemo. V imenu vere je nastajalo tudi veliko napak, delali so jih tudi križarji. Z njimi sicer nimam nič skupnega, čeprav se naša kmetija imenuje Pri Križarju. Sviet Krn pripoveduje o staroverstvu, ki je v zadnjem času zelo popularno. V Čadrgu sta bili krščanstvo in staroverstvo prepletena. Zdi se, da se predniki niso veliko obremenjevali z raznimi verami, za njih je bilo pomembno, da so verjeli in upali. V različnih verah, krščanski, staroverski in po možnosti še kakšni, so hrepeneli po varnosti. S križem in zdravilnimi zagovori je bilo vse bolj potrjeno oziroma 'gvišno', da se bo dobro izteklo. Če v današnjem svetu človek v nič ne verjame, ni najboljše.”

Ali glasba prinaša zaslužek?

“V Sloveniji ne, je pa res, da sva z Renato nepričakovano tudi nekaj zaslužila. Sva bila odmevna in v zasedbi samo dva. Zgoščenke sva izdajala v samozaložbi in pogosto založila denar. Z glasbo se sicer zgolj ljubiteljsko ukvarjam, pred večjimi koncerti z vsemi pripravami pa skoraj profesionalno. Bakalina Velika je, glede na število glasbenikov, drag bend. Za nastope poskušamo iztržiti vsaj 150 evrov na člana. Denarno se težko izide, če upoštevamo vse stroške z organiziranjem vaj in pripravo albumov.”

Digitalni album mu ni blizu

Koliko časa je nastajal prvenec Bakaline Velike Prvi krajec?

“Prvi krajec je nastajal dve leti in pol, snemali smo ga v preteklih dveh zimah na podstrešju čadrške sirarne, kjer je čudovita akustika. Zaradi številčnosti inštrumentov in nekoliko bolj kompleksne glasbe je bilo snemanje najdražje doslej. Vse skupaj je stalo okoli šest tisoč evrov, trenutno smo v minusu. Bi bilo treba prodati najmanj 600 zgoščenk, ki stanejo dvanajst evrov. V današnjem času je tak izziv zahteven, ker vsi jemljejo glasbo z interneta. V mislih smo imeli tudi digitalni album, toda meni tak način ni pri srcu. Plošček rad primem v roko, veliko mi pomenijo slike, ki jih dodamo skupaj z besedili. Bolj kot družbene angažiranosti se album dotika čutenja in čudenja divjega sveta, kot je v glasbeni recenziji za Rockline lepo napisal Aleš Podbrežnik, ki pravi: dobrodošli v slikoviti, neponovljivi, brezčasni in edinstveni mantri čudovitih sedmih bardov, ki vas bodo na vašem skupnem srečanju, ko nastopi Prvi krajec, premaknili, prebudili, predramili. Da raziščete vso deviškost vašega dušnega poslanstva, da najdete sami sebe, ko začutite in najdete svojo lepoto in lepoto sveta, ki vas obdaja.”

Na albumu je slišati zvoke živali. Ali je vmes tudi renčanje zveri, ki so zadnje čase zelo aktualne? Kje se je po vašem mnenju zalomilo v sobivanju medvedov in volkov z rejci in podeželjem nasploh?

“Zvoke živali, ki smo jih uporabili v dveh pesmih, je v slovenskih gozdovih posnel Tomi Trilar iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Med živalmi je tudi volk, katerega jedilnik je zadnje čase medijsko aktualen. Moje mnenje o volku je, kljub strahu, ki ga imam pred psi in njihovimi ugrizi, zelo pozitivno. Menim, da je porast volkov v Sloveniji naraven odziv ekosistema, v katerem se je preveč razširila divjad, predvsem jelenjad. Zato bi volka morali sprejemati bolj razumevajoče. Zanimivo je, da se ljudje, ki živijo na območjih, kjer so zveri prisotne že dalj časa in v večji meri, manj pritožujejo nad njimi, kot ljudje, ki so se z njimi šele srečali. Ne bom rekel, da sem vesel, ko mi lisica ali kuna vsako leto odneseta tri ali več kokoši, vendar sem z leti sprejel davek, da živim v divjem okolju in da nisem samo jaz tukaj zver. Ljudje se premalo zavedamo, da s svojim načinom življenja vsak dan ostro posegamo v življenjsko okolje živali, ki so planet naseljevale že veliko pred nami.”

Pri turizmu je potreben premislek

Ekološko kmetijo nadgrajujete s turizmom, zgradili ste dve hišici. Zakaj še v turizem?

“Pobudnik je bila žena Valerija, ki usmeritev v turizem potrebuje, ker po duši ni kmetica. Je zelo pridna, med drugim vodi tudi papirje, toda to, da ni kmetica, razkriva že dejstvo, da je rahlo alergična na krave in travo. Vedno je pravila, da kmeta pa že ne bo dobila. In ga je. Zgradili smo dve hišici za dve družini. Živimo v lepih, mirnih krajih in to so opazili tudi tujci, ki množično rinejo k nam. Če povpraševanja ne bi izkoristili, bi bili neumni. Toda treba je biti previden in dobro premisliti, na kakšen način se turizma lotevamo. Hiški posnemata podobo kašče, razgled na Rdeči rob je osupljiv. Veliko sem naredil sam, tudi pohištvo bova z bratom Gorazdom sama naredila. Sem pa prvič najel posojilo, kar mi sploh ni všeč. Pričakujem, da se bo vložen denar povrnil. Po mojem mnenju bi morali razvijati kakovostni turizem v manjših obsegih, ki bi gostom nudil mir in lepote naše dežele. Glede turizma sem mnenja, da nanj v resnici nimamo veliko vpliva. Tudi če bi takoj prenehali z vso promocijo turističnih znamenitosti na Tolminskem, bi se verjetno prihod turistov še vedno povečeval, kot se vsako leto. Rast turizma izrazito lahko ustavi le terorizem ali vojno stanje.”

Glede na to, da sta se s soprogo spoznala na tolminskem Overjam Reggae festivalu, se ponuja vprašanje, kaj pa menite o festivalih in njihovem sobivanju s Tolminom?

“Menim, da množični festivalski turizem ni najbolj primeren za Tolminsko. Že nekaj let se govori, da bodo na območju Sotočja gradili tolminsko obvoznico. To bi pomenilo konec velikih festivalov, kar me niti ne moti. Grozljivo pa je, da bo potekala prek najbolj rodovitne kmetijske površine v okolici mesta. Vprašati bi se morali, kdo to dovoli in ali je obvoznica sploh potrebna. Ko se vozim po Sloveniji, se mi namreč zazdi, da imajo povsod več problemov s prometno gnečo, kot jo imamo v Tolminu.”

Prebivalci Čadrga med vožnjo mimo Tolminskih korit na svoji koži čutite problem turistične gneče. Je po ureditvi parkirišča na Štrklepcih bolje?

“Po ureditvi ceste do Tolminskih korit in po letošnji ureditvi novih parkirišč je veliko bolje oziroma skoraj nemoteče. Problem ostajajo pešci, ki se v velikem številu sprehajajo po cesti od vhoda v Tolminska korita preko Hudičevega mosta do Dantejeve jame. Večina se niti ne zaveda, da so na cesti, saj je ta podobna nekoliko širši pešpoti, zato grdo gledajo nas domačine, ki se tam mimo vozimo domov. Nekoč se mi je zgodilo, da se slovenski turist sploh ni hotel umakniti s ceste, dokler mu nisem povedal par krepkih. Predstavljajte si, da v gneči nekomu zapeljem čez nogo. Kriv bom seveda jaz. Namesto znaka, da je to prometna cesta, pa so ob poti nameščeni znaki 'Pozor, kolesarji', ki jih je tudi vse več in katerim se moramo domačini previdno umikati. Problem pešcev bi se dalo rešiti z balkonsko potjo ob cesti, kakršne sem opazil ob Gardskem jezeru in so zaradi svojega videza in postavitve nad prepadom prava atrakcija. Vsekakor pa sem mnenja, da je potrebno v koritih omejiti število obiskovalcev. Letos je obisk že presegel število tisoč obiskovalcev v enem dnevu, kar po mojem mnenju ni varen, niti kakovosten obisk tega čudovitega kotička.”

Ima oko za arheološke ostaline

Koliko ur pa ima dan v Čadrgu, da vse postorite na kmetiji, da skupaj z ženo Valerijo vzgajate tri osnovnošolske fante, da pišete pesmi, nastopate, začenjate s turizmom in se povrhu ukvarjate še z mnogimi drugimi stvarmi, denimo ljubiteljsko z arheologijo?

“Arheologija me je pa res pritegnila. Z bratom Gorazdom, ki je zaposlen v Triglavskem narodnem parku, in nekdanjim direktorjem parka Janezom Bizjakom ter arheologom v Tolminskem muzeju Mihom Mlinarjem tesno sodelujemo. Zdi se, da imam občutek in oko za arheološke ostaline. Našli smo grobove iz časa starejše železne dobe, med njimi je bil tudi grob keltskega bojevnika. Kot kaže, so Kelti prihajali v te kraje in nekateri ostali. Te najdbe pripovedujejo o povezovanju kultur pred dva tisoč leti. Na Migovcu smo med drugim našli celo dve rimski fibuli iz drugega in četrtega stoletja, kar je za arheološko neraziskano visokogorje izjemna dragocenost. Ljudje so v teh krajih živeli že v davnini. Morda so bili iskalci železa, pastirji ali pa oboje. Arheološke najdbe so naša skupna dediščina. Zato ne soglašam s tistimi, ki jih odnašajo domov.”

Vegetarijanska živinorejca

Z ženo sta vegetarijanca, kar je za živinorejce nekoliko nenavadno. Kako gre skupaj?

“Danes ni težko biti vegetarijanec, ker je brezmesne hrane dovolj. Vegetarijanstvo res ni tipično za kmete. Vsekakor drugače gledava na živali, ne vidiva jih kot stroj za proizvodnjo mleka ali mesa. Če se pošalim, lahko rečem, da so krave v Čadrgu glavne. Gradimo jim lepe hleve, kosimo travo zanje, čistimo travnike, ponujamo jim najboljšo krmo. Res pa je, da jih molzemo. Krava ostaja povprečno na farmah okoli pet let, naše tudi do petnajst let. V hribih so dolgo v zelo dobri kondiciji. Sir pa vendarle jem, saj bi bilo res čudno, da bi ga vsak drugi dan delal po nekaj ur in ga sploh ne bi pokusil.”

Ali že nastajajo ideje za nove pesmi?

“Zametki so, toda pustimo se presenetiti. Delam po trenutnem navdihu, kar se mi zdi edino pravilno in kar prinaša zadovoljstvo, ki je najpomembnejše.”


Najbolj brano