Tajanijev dan (ne)spomina
Komentarji
12. 02. 2019, 05.50
, posodobljeno: 27. 03. 2019, 18.40
Žal živimo v svetu, ki pozablja in v katerem je potrebno stokrat ponoviti neizpodbitne in dokazane resnice, saj se v nasprotnem izkrivljanje in potvarjanje dejstev lahko prelevi v novo resnico, ki jo javnost nekritično sprejme. Zato je potrebno na vsakoletni ritual, ki se ob dnevu spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije dogaja na Tržaškem, tudi odgovoriti z enako mero odločnosti in predvsem z zgodovinskimi dejstvi. Sosede iz Italije, ki se selektivno spominjajo zgodovine, je potrebno vedno znova opozoriti na ločevanje vzrokov in posledic, na koncentracijska taborišča na Rabu, v Gonarsu ..., več kot dvajsetletno fašistično nasilje ter vsaj na poročilo slovensko-italijanske zgodovinske komisije o mednacionalnih odnosih med letoma 1880 in 1956.
A ker slednjega Italija ne sprejema in ga skriva pred svojo mladino in javnostjo, v Italiji prevladujejo stereotipi o slovanskem ekspanzionizmu, komunističnem nasilju in veliki krivici na vzhodni meji. Ti očitki se ponavljajo iz leta v leto, letošnji eksces je bil drugačen le v toliko, da so na slovesnosti v Bazovici nastopili politični prvokategorniki. Od nacionalista Mattea Salvinija kaj drugega ni bilo pričakovati, bolj preseneča rohnenje predsednika evropskega parlamenta Antonia Tajanija. Besede o italijanskosti Istre in Dalmacije so kaplje čez rob, ki bi morale kljub kasnejšemu opravičilu dobiti odmev tudi v Bruslju. Pa najbrž ne bodo, ker Tajani, ki je politično pot začel kot monarhist, pripada najmočnejši politični skupini EPP, ki zna zaščititi svoje člane.
Sosede iz Italije je potrebno vedno znova opozoriti na ločevanje vzrokov in posledic, na Rab, Gonars, na več kot dvajsetletno fašistično nasilje.
Omenjene izjave v smeri zgodovinskega revizionizma so v nasprotju s temeljnimi načeli evropske ureditve ter ne pripomorejo k spravi in sožitju med narodi. V Italiji so možne, ker za razliko od Nemčije ni obračunala s svojim fašizmom, ki je ostal prisoten v družbi. V zadnjih 15 letih predstavniki italijanske države ob selektivni interpretaciji zgodovine vse bolj zastrupljajo ozračje ob meji, kar je pripeljalo do škvadrističnih pohodov Case Pound in mazaške akcije v Gorici. Pri tem je slovenska diplomacija nerodna, neodločna in brez hrbtenice. Toda obstaja realna nevarnost, da se plamen nacionalizma in nasilja do drugačnih, ki ga razpihujejo zaradi notranjepolitičnih razlogov, ne bo enostavno pogasil. Razvije se lahko v požar, ki je po Evropi divjal v prejšnjem stoletju.