Od višine se lahko zvrti

Pred nekaj desetletji sem nekaj časa živela v petem, zadnjem nadstropju bloka v Luciji, v zelo lepem najemniškem stanovanju s še lepšim balkonom in z razgledom za prste obliznit. V enem letu, kolikor življenja sem podarila temu stanovanju in on meni, sem nanj stopila natanko enkrat. Imam namreč mini fobijico pred višino.

Ksenija Benedetti
Ksenija Benedetti 

Ne vprašajte, kako sem z njo (predvsem službeno) preletavala cel svet. Težko. Letala imam rada od daleč ali še raje samo na fotografiji. Ko sva z očetom še hodila na Nanos po klinih, je (ker je vedel, kaj me muči) vedno vpil: “Ne glej dol, ne glej dol!”

A nimam tiste druge vrste “višinske bolezni”. Ko sem zadnja leta tu pa tam na Obali srečevala ljudi, ki jih poznam od vedno, so me nekateri najprej malce previdno in skoraj bojazljivo pozdravili, po nekaj minutah sproščenega klepeta pa začudeno rekli: “Ej, ne morem verjet, pa ti si ostala taka, kot si vedno bila! Ljubljana te ni nič pokvarila!” Pokvarila v smislu “od višine se zvrti”. Verjetno se jim je zdelo čudno, da se z njimi pogovarjam na enak način, kot sem se pred sto leti, ko sem bila še čistokrvna morska deklica.

Zanimivo je opazovati ljudi z višinsko boleznijo po prenehanju opojnih funkcij. Ob padcu pogosto ni posebnih mehčalnih blazin. Treščijo kot meteor na trdna tla.

Nekateri se zelo hitro odlepijo od tal in gledajo na svoje sopotnike zviška, tudi če so duhovno, kulturno in intelektualno visoki 33 centimetrov. Dovolj jim je prevzem mini funkcije, magari sekretarček v neki državni ustanovi ali direktorček oddelka za prodajo fižola, pa se že sprehajajo z zategnjeno brado navzgor in še bolj zategnjeno metlino palico v hrbtu. Od višine se jim takoj zvrti. Postanejo arogantni, vzvišeni, nabrekli, žaljivi, samovšečni. Takih sem videla že ogrooooomno.

Poznala sem jih pred prevzemom funkcije, bili so prijetni in prijazni ljudje, takoj po nastopu funkcije pa jih je pičil posebne vrste čmrlj in jih zastrupil z opojnimi substancami. V trenutku so spremenili svoje obnašanje, predvsem do svojih podrejenih, pa tudi do drugih ljudi, ki so drugje na “nižjih” funkcijah kot oni. Do njih so se obnašali, kot bi bili njihovi podložniki, sužnji. Do tistih s približno enakim rangom in do tistih više na lojtrci funkcij so seveda ohranili lažno poštirkano plat.

Nekoč smo bili z enim izmed naših visokih predstavnikov v eni izmed držav, kjer imajo vroče podnebje. In to poleti. Delala sem z najmanj petdesetimi visokimi predstavniki, zato ne poskušajte ugibati, kdo je to bil. Program je potekal brez posebnih težav, gostitelji so bili več kot gostoljubni, političnih čeri tudi ni bilo in večinoma smo bili vsi dobre volje. Do trenutka, ko se je na nekem sprejemu z velikim številom ljudi, pokvarila klima, ki je prej vse dni, do pričetka sprejema, veselo in pridno delala. Vsem nam so tekli potoki in reke potu po čelih, hrbtih in vseh drugih delih telesa. Tudi našemu funkcionarju, seveda. In to med njegovim govorom.

Z robčkom si je moral večkrat pobrisati obraz. Pa še kamere so zvedavo buljile v nas in vestno beležile potne obraze. Ampak druge rešitve ni bilo. To je bil EDINI prostor, kjer smo lahko bili in klimi je bilo za naše težave popolnoma vseeno. Verjemite, da znam iz mišje luknje potegniti rešitve, če obstajajo. Pa tokrat niso. Verjetno tudi ni potrebno posebej poudarjati, da protokol nima znanja, niti čarobnih sposobnosti hipnega popravila klimatskih naprav. Tudi tega ne, da protokol ni sabotiral teh istih klimatskih naprav.

Ob zaključku srečanja me je funkcionar prestreljeno pogledal in vprašal: “Kaj pa je bilo to? A se to ni dalo rešiti al kako? Kako ste me lahko pripeljali v tako vroč prostor???” “Žal ne, gospod tapata. Klima je crknila šele ob pričetku sprejema in prostor se je zaradi velikega števila ljudi v hipu ogrel.” Povišal je glas in skozi stisnjene zobe sovražno skoraj zavpil: “Kako? Klima da je crknila? C R K N I L A???” Njegovo srdito jezo sem čutila še ves dan, dokler se nismo vrnili v Slovenijo. Nekaj dni nič več ni bilo dobro. Ne le to, kaj smo naredili s sodelavci v protokolu, dobro ni bilo več niti to, kaj so naredili njegovi sodelavci v kabinetu. NIČ ni bilo dobro. Moteče je bilo tudi to, da sem uporabila pogovorni izraz 'crknila' namesto pokvarila ali prenehala delovati. Vsi smo bili KRIVI vsega in naenkrat je bilo vse narobe.

Seveda ni to edina zgodba. Nešteto je takih. Razumem slabo voljo. Razumem. NE razumem znašanja nad sodelavci. Zaradi ničesar. NIKOLI. Tudi če bi bili krivi.

Zanimivo je opazovati ljudi z višinsko boleznijo PO prenehanju opojnih funkcij. Ob padcu pogosto ni posebnih mehčalnih blazin. Treščijo kot meteor na trdna tla. Boli jih in polni so modric. Ne vem, če se vseh teh sprememb v obnašanju sploh zavedajo. A - glejnoglej - kmalu postanejo spet prijetni in prijazni ljudje. Do prevzema kakšne druge funkcije ...


Najbolj brano