In zlato medaljo dobi ... pohlep
Sobota
04. 08. 2018, 06.00
, posodobljeno: 28. 08. 2018, 15.13
Od vseh človeških lastnosti se jih na gori največje ogabe gnete peščica. Pohlep se izmed njih najbolj ognjevito preriva in večkrat dobi zlato medaljo. Pogosto se spremeni v skriti vzrok nasilja in sovraštva. V SSKJ je opisan kot strastna želja prisvajati si dobrine.
Ekstremnih pohlepnežev, kot je Molierjev lik Harpagone (Skopuh), je vsak dan več. Meni, meni, meni. MENI! ZAME! MOJE! Manjka samo še to, da bi na Marsu poleg vode našli tam na preži ležati še pohlep. V knjižnem Pohlepu Mihe Mazzinija, vrednem branja in ponovnega branja, gnezdijo kratke zgodbe iz današnjih časov, ko se je smrtni greh pohlepa spremenil v nekaj običajnega, neškodljivega in sprejemljivega, celo v vrlino. VRLINO!?! Halooo??? Budilko, prosim!
Pred tremi tedni sem od blizu srečala pohlep v svoji najžlahtnejši obliki. Tak pritajen pohlep. Slinast. Zahrbten. Bival je v podzemnem brlogu in se ni kazal navzven. Oblečen v oblačila vljudnosti in kvazi poštenosti, nabasan s komplimenti kar vsepovprek. To nit je vlekel, dokler ni vampirsko zavohal priložnosti: se dokopati do šestnajstih dodatnih orehov preko drobovja nedolžnega bitja. Imel jih je pa že tristo, debelih orehov. Ampak brez šestnajstih dodatnih bi se požrl navznoter in polil s kislino do krvi in kosti sebe in druge. Za šestnajst orehov je bil pripravljen uničiti vse. Tudi če nikoli več nič nikjer ne zraste. Tudi če nikoli več ne vidi sonca. Tudi če nikoli več ne vdihne zraka. Samo, da pride do teh šestnajstih orehov. Ker tristo orehov zanj resnično ni dovolj. Ta strastna želja prisvajanja je v njem prižgala gromozanski kres, uničujoč dejavnik praznega ega, ki želi svojo votlost napolniti z dodatno praznino. Moliere (in mnogi drugi umetniki) bi ga znal teletransportirati v umetnino.
Obstaja obilje in obstaja pomanjkanje. Pohlep je gnojilo za hitro rast pomanjkanja. Dajmo raje najti škropivo za koloradske hrošče pohlepa. Tako ekološko.
Ne razumem. Lahko preberem za trikrat okrog sveta in nazaj debelih knjig o zgodovini in psihologiji pohlepnih ljudi, od antičnih mislecev do sodobnikov, pa še vedno ne bi razumela. Da je to neke vrste bolezen, ne morem sprejeti. Imaš dvajset milijonov evrov, imaš eno zeleno hišo tu, drugo rdečo tam in še tretjo modro tam. Imaš bahavega terenca, flirtajočega kabrioleta, cartkanega minimorisa, tri motorje in tri barke za vsak primer in za vsako vreme. Pa obleko, torbico, čevlje za 15. 000 evrov, ker - znamka. In še je lačna ta votlost. In še bi kaj. In še bi. Po možnosti na račun drugih. Brez slabe vesti.
Nekoč sem bolj od daleč poznala človeka, ki je imel milijarde. Zbolel je. Hudo in naenkrat. Odpeljali so ga v bolnišnico in zvijajoč se v krčih je s sabo pograbil prepolno najlonsko vrečo denarja, ki se ga je oklepal ves čas. Še tisto noč je umrl. Z vrečo denarja pod posteljo. Epilog si sestavite sami. Tudi če vanj vrinete misli, da danes denar pogosto odloča o življenju in smrti. Kar je več kot res. Ampak to ni moj epilog. Ne pri tej zgodbi.
Poleg njega je imel bolniško posteljo hišnik neke šole, ki se je komaj preživljal. Videl in vedel je, kaj je v najlonski vreči pod posteljo. Ko je bogataš umrl, je vreča ostala tam, nedotaknjena in neopažena. Z največjo lahkoto bi jo vzel. In še kako bi mu prišla prav. Nihče je ne bi pogrešal. A ni mogel in ni vzel. Danes bi marsikdo o njem rekel: “Mona, zakaj nisi vzel? Saj ne bi nikomur škodil!” In ne, da je to njegovo dejanje vrlina. Poštenost je postala beseda, ki se pogosto valja po ustih politike kot zaprašena poškodovana pajčevina.
Pred tremi tedni sem od blizu srečala tudi sočutje in pripravljenost pomagati. To je bila prava čistokrvna protiutež slinastemu pohlepu. Nekdo, ki ima tri orehe in ti dva odstopi, pa tudi vse tri bi ti, če bi bilo potrebno in če bi vedel, da bi te to rešilo. Kar me je obarvalo z upanjem, da nismo vsi Harpagone in ne grabimo in ne kopičimo vsi s strastjo prisvajanja orehov, hiš, avtomobilov, ljudi, ozemelj, morij. In da so vrline danes tudi močnih glasnih barv in okusov. Jih bo pa potrebno na novo uglasiti in predvsem z njimi preglasiti te prazne, škodljive, uničujoče strasti plenjenja in kopičenja. Obstaja obilje in obstaja pomanjkanje. Pohlep je gnojilo za hitro rast pomanjkanja. Dajmo raje najti uničujoče učinkovito škropivo za koloradske hrošče pohlepa. Tako ekološko.