Kaj si želiš za darilo?
Sobota
23. 12. 2017, 06.00
, posodobljeno: 16. 01. 2018, 10.19
Moj mož je zelo skrben človek. Pred nekaj dnevi me je z najbolj plemenitimi nameni vprašal, kaj si želim za božično-novoletno darilo. “Ne bo šlo,” sem rekla. “Ti si velik umetnik, a bi lahko bil, prosim, tudi pri tem malček ustvarjalen?” Ni bil najbolj navdušen nad mojim izzivalnim odgovorom. “No, prav, potem boš pa dobila še ene uhane, ki jih ne boš nosila,” je pretkano in z nasmehom zagrozil.
Verjetno sem pri takih rečeh res sitna in nič kaj preveč popustljiva. In se mu zato kar tule opravičujem. Mar bi mu rekla: “Ej, glej, pojdi v tointo trgovino, na tistiintisti oddelek, na tistointisto polico in najdi tainta izdelek.” In bi bilo opravljeno. Ampak v tointo trgovino po tainta izdelek grem lahko tudi sama in si točno tointo darilo kupim. V čem je potem smisel darila? Da nekdo drug kupi nekaj namesto tebe? Ja, vem, imam OGROMEN privilegij, da si to lahko privoščim. Tega mnogi - česar se močno zavedam - nimajo. In jim pride še kako prav, da jim morda nekdo med prazniki izpolni njihovo eksplicitno in eksistencialno željo ter jim podari nekaj, česar si sami ne morejo privoščiti. Košaro jedi, dva metra drv za ogrevanje, toplo odejo. Ampak danes ne govorim o tem.
Sama res ne maram, da mi karkoli pokvari presenečenje ob odvijanju darila. Vseeno kakšno presenečenje - pozitivno ali negativno. Potrebujem te velike radovedne oči med odvijanjem. Želim si svoj pristen in iskren uau, ko darilo zagledam. Uau, kako je možno, da si se tega spomnil? Uau, sama si spekla tele piškote? Uau, tole si napisal samo zame? Če pa že vnaprej natančno vem, da bom prejela točno tisto, kar sem napisala dedku Mrazu v pismu, potem ves čar darila in podarjanja izgine v vesolje. Ne želim si niti darila, ki sem ga zelo detajlno določila in naročila prijateljici, naj plašnemu zaročencu to enako detajlno pove, da bo ja zadel točno tisto, kar si želim, da potem brezhibno odigram fejkan “Uau, hvala, kako lepo, točno to sem si želela. Ljubim te!”. Prijateljica seveda lahko plašnemu zaročencu sama malce svetuje pri izboru, če je za to zaprošena z njegove strani, ne pa da narekuje, naj kupi tainta izdelek, ker se bo potem zaročenka pa res totalno do konca zaljubila vanj in bosta živela srečno do konca dni in noči.
Ne, ne gre za denar. Ne gre niti za reči, ki jih nujno praktično potrebuješ, čeprav so tudi te lahko sijajno darilo, če ga obdarovanec ne pričakuje. A ne gre niti za navadne pobiralce prahu. Za idejo gre. Za pozornost. In ta ima neštetokrat večjo vrednost kot 250 karatni diamant ali nov mercedes s pentljo.
Seveda ne gre za vrednost darila, da SLUČAJNO ne bi na to kdo pomislil. Gre za to, koliko se izboru darila posvetiš. Pa koliko si pri tem inovativen, ustvarjalen, humorističen, romantičen, izpoveden. Pa da namig kot darovalec razbereš sam. Ali se ga vsaj potrudiš razbrati. In če po napornem trudu in stiskanju trpečih možganov še vedno nimaš pojma, se sam čisto potiho pozanimaš malce “okolonaokolo”, kaj bi si ta obdarovanec želel. In, fantje, prosim, ne kupujte svoji ženi za darilo sesalca ali likalnika, ker to ni darilo zanjo, ampak je to darilo - če že - za celo družino.
Sem fenica Siddharte. Zadnje čase ne hodim več pogosto na njihove koncerte, ampak poslušam jih zelo rada. In se s fanti tudi osebno poznam. Ko so pred leti prišli na moj rojstnodnevni žur v Brkine, so me presenetili s posebno zapeko cedeja v akrostihu. Izbor sedmih njihovih pesmi, naslov prve pesmi na K, naslov druge na S, tretje na E in tako naprej. To je bil prav poseben “uau”. Na nekem drugem rojstnodnevnem žuru v Brkinih mi je nekoč prijatelj podaril neko super kremo za roke. Ko mi jo je podaril, je pripomnil: “V roki sem že imel drugačno super kremo zate - tako za glajenje gub na obrazu -, a sem pomislil, da bi to darilo utegnila narobe razumeti.” Na nekem tretjem rojstnodnevnem žuru v Brkinih (ja, veliko žurov se zgodi prav tam) sem v roke dobila uokvirjeno kopijo prve strani časopisa Delo, ki je bilo izdano 7. avgusta 1965, na dan, ko sem se rodila. Kopije vseh ostalih strani tega časopisa so bile priložene.
Ne, ne gre za denar. Ne gre niti za reči, ki jih nujno praktično potrebuješ, čeprav so tudi te lahko sijajno darilo, če ga obdarovanec ne pričakuje. A ne gre niti za navadne pobiralce prahu. Za idejo gre. Za pozornost. In ta ima neštetokrat večjo vrednost kot 250- karatni diamant ali nov mercedes s pentljo.
Starši so mi za 16. rojstni dan podarili mehanski pisalni stroj, ki me je nepričakovano pričakal na moji mizi z napisom: da boš lažje zapisovala svoje misli. Darilo kot vzpodbuda. Odlično. Mogoče zato danes rada pišem? A tudi moj mož zna. Zelo dobro zna. Nekoč sem v nekem od najinih neštetih pogovarjanj rekla, da res obožujem Jacquesa Preverta. Tri mesece kasneje mi je - brez posebnega razloga - prinesel knjigo njegovih poezij. In mi kakšno tudi prebral. V slovenščini in francoščini. To je bil en velikanski UAUUUU.
Ko sva nehala s šaljivim barantanjem o tem, naj mu vendar povem, kaj si želim za novoletno-božično darilo, je izrekel: “Imam en predlog. Dajmo se vsi v družini dogovoriti, da ves denar, ki bi ga porabili za božično-novoletna darila, podarimo v dobrodelne namene.” Zdaj morda razumete, zakaj sem se s tem človekom poročila.