Velik človek, pa čeprav general JLA

So ljudje, ki so bili v svojem času deležni spoštovanja, a jih je tok zgodovine potisnil v pozabo, nekatere pahnil v nemilost samo zato, ker so bili dosledni v svojih stališčih, neuklonljivi pred spremembami. Eden takih je bil general Jugoslovanske ljudske armade Stevan Mirković, ki so ga prejšnji teden pokopali v Beogradu.

Načenjanje odnosov med JLA in Slovenci je kočljiva tema. V umevanju dobršnega dela Slovencev je bilo v nekdanji skupni državi služenje vojaškega roka po vojvodinskih ravnicah, hercegovskem krasu ali balkanskem hribovju zaradi pahnjenosti v drugačno jezikovno in kulturno okolje večinoma travmatična izkušnja, obdobje, preživeto v sivo-olivni uniformi, pa čista potrata časa. Tudi sobivanje slovenskega civilnega prebivalstva (predvsem v manjših krajih) s pripadniki večjih vojaških enot je bilo včasih naporno, kljub skupnim proslavam in delovnim akcijam, ki so jih občasno skupaj uprizarjali. In ker je bila Primorska kot prva obrambna črta pred napadom osovraženih zahodnih zavojevalcev in namišljenih sovražnikov socializma kar na gosto posejana z vojaštvom, je marsikje obveljalo pravilo, da dekleta ob nedeljah popoldne ne hodijo v kino. Takrat so namreč vojaki imeli prost izhod v mesto ...

In v ta čas je sodil in si v njem poklicno pot ustvaril Stevan Mirković. Strmo ga je vodila navzgor, vse do načelnika generelštaba JLA. Na tej poti se je šest let ustavil tudi med Primorci: od leta 1974 do 1980 je s činom polkovnika poveljeval diviziji v Postojni. Predvsem na Krasu je pustil močan pečat, saj je obilno prispeval, da so mnoge vasi dobile pitno vodo iz brestoviškega podzemlja. Neizbrisen, je zapisano v utemeljitvi priznanja, ki mu ga je sežanska občina podelila leta 2009, kot nekakšno priznanje napake, storjene v letu 1991, ko so mu odvzeli častno občansvo, podeljeno dve leti poprej.

V tisto obdobje sodi moje prvo srečanje z generalom Mirkovićem. V Beogradu sem z njim opravil intervju za naš časnik. Pome je, sveže upokojen, prišel na letališče v svojem yugu kaki barve. Pogovarjala sva se v slovenščini, pobaral me je, kaj počnejo njegovi znanci na Primorskem, od predsednika krajevne skupnosti Pridvor do sežanskega župana ... V intervjuju ni mogel skriti razočaranja nad razpadom Jugoslavije, ki se je vse jasneje kazal na obzorju, nezadovoljstva z vse močnejšimi nacionalizmi. Titov general, tovariš pač, eden zadnjih partizanskih. Zgolj takrat je govoril srbsko, zaradi natančnejšega izražanja, je dejal. Na poti proti letališču skozi središče Beograda je iz rokava stresal gledališka dela, ki so jih takrat uprizarjali v prestolnici, Krleževe in Andrićeve citate ...

Leto dni kasneje je pred slovenskim plebiscitom v sežanski občinski stavbi kot gost na javni tribuni pogumno stopil pred sovražno nastrojeno občinstvo. Še vedno slok, koščenega obraza, z nespremenjenimi stališči do osamosvojitvenih teženj slovenskih ljudi. Edino prihodnost je še vedno videl v skupni domovini. Ni izdal svojega prepričanja. Kot ga ni takrat, ko sem ga po razglasitvi samostojne slovenske države poklical po telefonu in ga obvestil, da so mu v Sežani odvzeli častno občanstvo. Eh, mi je dejal, napočil bo čas, ko bomo spet skupaj gradili vodovode.

Nasledili so ga Kadijevići in Adžići, generali, ki verjetno nikoli niso brali Krleže, Andrića, ki nikoli niso klesali vodovodov v skalnati kras... Njihove podobe in početje med razpadom Jugoslavije so zaznamovale zdaj prevladujoče dojemanje JLA, zameglile tudi pomemben slovenski prispevek k vojaški zgodovini bivše skupne države. Imeni generalov Staneta Potočarja in Roka Tavčarja, ki ju je Mirković izjemno cenil, sta izbrisani.

Te dni berem, kako da bi nekdo, če bil bil direktor, gotovo zaposlil nekoga, kot je sam. Časi so pač takšni. A če bi lahko izbiral, bi na pivo veliko raje povabil tovariša Mirkovića kot napihnjenega gospodiča iz Pirana.

---

---